Kariera

Fiksna v nasprotju miselnosti rasti v ljubezni in medosebnih odnosih

Pot do resnične ljubezni in dobrega partnerstva nikoli ne poteka gladko. Pogosto je posejana z razočaranji in srčnimi bolečinami. Kar spomnite se prve ljubezni ali pa zgodnjih začetkov svoje partnerske zveze. Ni šlo vse tako, kot ste si zamislili, kajne?

"Praviloma se pari ne ločujejo zaradi raznolikosti same, temveč zaradi neenakomerne hitrosti ali intenzivnosti osebnega razvoja ter neznanja, kako pomagati partnerju pri osebni rasti in razvoju."

Ljubezenska razočaranja nekatere ljudi prestrašijo do te mere, da se dobesedno odpovejo novim partnerskim zvezam in/ali vzpostavljanju zadovoljivih medosebnih odnosov. Drugi pa se uspešno opomorejo, ozdravijo svoje srčne bolečine in gredo naprej. Kaj torej ločuje ljudi, ki gredo naprej od tistih, ki jih razočara- nje dobesedno oropa vzpostavljanja učinkovitih intimnih odnosov? Prisluhnimo Matejinemu razočaranju (ime je izmišljeno kot tudi vsa druga imena v zgodbi):»Ko sem se iz prijetnega podeželskega kraja preselila v Ljubljano, sem se počutila zares izgubljeno in osamljeno. Nisem bila prepričana, ali sodim sem. Po približno letu dni trpljenja, sem srečala Žana. Šlo je za ljubezen na prvi pogled, oba sva se počutila kot da se poznava že leta. Tako sva se že po mesecu dni preselila skupaj in praktično vse stvari počela skupaj. Verjela sem, da bom celo življenje preživela s njim in on je čutil enako. Minili sta dve srečni leti. Potem pa šok. Nekega dne sem prišla domov in našla listek s sporočilom, da je moral oditi, ker preprosto ne zmore … Nisem mogla verjeti svojim očem. Nekajkrat sem ga še klicala na telefon, ki je zvonil v prazno, dokler lepega dne nisem zaslišala avtomatskega odzivnika, da ta številka ne obstaja. Še danes pa je minilo že več kot desetletje, kdaj ob zvonjenju telefona pomislim, da je morda on!«

Življenje je polno različic Matejine zgodbe, manj ali celo bolj dramatičnih. Skorajda vsi smo že bili kdaj prizadeti v ljubezni. Bolj pomembno je, kako se odzivamo na tovrstne situacije, kaj to pomeni za nas in kako takšne situacije upravljati. Praviloma ljudje s prevladujočim načinom razmišljanja občutijo razočaranje v ljubezni kot poraz, presodijo ga kot osebno ponižanje in to jih označi za celo življenje. Mateja iz naše zgodbe je povedala, da je neposredno po dogodku občutila potrebo po maščevanju, saj je s tem, ko je odšel brez besed, dobesedno vzel s seboj tudi njeno »osebno vrednost«. Zdi se torej, da ljudje s fiksnim načinom razmišljanja zdravijo svoje rane s hranjenjem želje po maščevanju, medtem ko ljudje z miselnostjo rasti maščevanju niso naklonjeni. Svoje rane zdravijo tako, da se potrudijo razumeti situacijo, osebi, ki jih je prizadela, pa čim prej oprostiti. Čeprav so bili hudo prizadeti, se želijo iz situacije tudi kaj naučiti. Morda so ozavestili, kako pomembna je stalna komunikacija v odnosu. Ali pa so se naučili več o sebi in spoznali, kdo je pravi partner zanje. Za ljudi s prevladujočo miselnostjo rasti je pravi recept odpuščanje. Trudijo se odpustiti in pozabiti ter si tako ne le zagotoviti notranjega miru, temveč tudi preprečiti življenje v preteklosti. Razočaranje jih vodi do novega učenja o sebi, o odnosih oz. drugih stvareh, ki jih bodo lahko koristno uporabili v prihodnosti in v novih razmerjih, v katera bodo vstopali.

Ljudje, ujeti v fiksni miselnosti, neradi priznavajo, da težave sploh obstajajo.

Pred nekaj leti sem v tujem časopisu zasledila zanimivo zgodbo o poročnem slavju, kjer je nevesta čakala svojega ženina v prelepi beli poročni obleki, da jo končno popelje pred oltar. Toda ženina ni bilo na spregled. Več kot 200 gostov je nestrpno čakalo na začetek slavja. Nevesto je prišel nekdo obvestit, da ženina ne bo, ker si je zadnji hip premislil. Si predstavljate ta šok! Toda nevesta ni odpovedala zabave, nasprotno, goste je povabila, naj zaplešejo. Preoblekla se je v črno obleko in zaplesala solo. Čez dve leti se je v istem prostoru in z isto poročno obleko uspešno poročila z drugim. S tem si je prislužila objavo v časopisu, kjer je izjavila, da se kot zapuščena nevesta ni počutila ponižano, temveč je razmišljala o tem, kaj ji življenje želi povedati, morda ima pa zanjo še boljši scenarij. Zaključila je s spoznanjem, da se je očitno tako moralo zgoditi in da jo je prav ta dogodek pripeljal do pravega moža. Izjemen primer miselnosti rasti.

Način razmišljanja predstavlja dragoceno dimenzijo raziskovanja spretnosti v odnosih in nam pomaga razumeti, zakaj se ljubezensko razmerje pogosto spremeni v pravo bojišče, ki pušča za seboj številne žrtve. Pomaga nam tudi razumeti, zakaj so nekateri ljudje sposobni razviti dolgoročne in zadovoljujoče medosebne odnose, medtem ko drugi skačejo iz odnosa v odnos.

»ZALJUBLJENA   MISELNOST«

Do zdaj smo že spoznali, da ljudje s prevladujočo fiksno miselnostjo verjamejo, da so njihove lastnosti, tako dobre kot slabe, fiksne, torej nespremenljive. V intimnih odnosih pa je treba pogledati še dve drugi
dimenziji, in sicer vašega partnerja in odnos sam po sebi. Skozi prizmo fiksnega oz. razvojnega razmišljanja to pomeni, da lahko ima oseba fiksno razmišljanje o treh stvareh. Lahko verjame, (1) da so njene osebnostne lastnosti popolnoma nespremenljive, (2) da so potemtakem tudi lastnosti partnerja nespremenljive in (3) da je torej tudi razmerje nespremenljivo, lahko je le dobro ali le slabo. Ljudje z razvojno miselnostjo pa verjamejo, da so vsi trije dejavniki spremenljivi in da se jih torej da razviti. Če povem drugače; v fiksni miselnosti je ljubezen instantni ideal v stilu »srečno sta odjezdila v sončni zahod« ali pa »srečno sta živela do konca svojih dni«. Mnogo ljudi o svojem razmerju razmišlja skozi pravljične oči in je prepričanih, da je njihovo razmerje res nekaj posebnega in da to nikakor ni slučajnostno. Sliši se dobro, kajne? Kaj je potemtakem glavna težava fiksne miselnosti v ljubezni in odnosih?


Več v kategoriji Kariera

Več člankov iz te kategorije