Kariera

Fiksna miselnost ali miselnost rasti: tako razmišljajo uspešni ljudje

Preučevalci menedžmenta so že zdavnaj spoznali, da je uspešnost organizacije odvisna od vodij in njihovih sposobnosti angažirati potenciale in energijo zaposlenih. Ali kot je dejal Henry Mintzberg, strojni inženir ter profesor menedžmenta na poslovnih šolah ISEAD in SLOAN: »Poslanstvo vodenja ni v tem, da sprejemate pametnejše odločitve ali ustvarjate večje posle. Bistvo vodenja je, da pomagate ljudem postati boljši; z drugimi besedami, gre za omogočanje sproščanja energije, ki jo vsi ljudje naravno posedujemo«. Udejanjenje pravega poslanstva vodenja je tesno povezano s prevladujočim načinom razmišljanja vodje.

PADLI VELIKANI

Zagotovo se še spomnite padlega ameriškega podjetja Enron, s katerim se je začela globalna finančna kriza, ki je Slovenijo dosegla leta 2008. Novica je šokirala ves svet. Kako je vendar podjetje prihodnosti, ki je zaposlovalo najboljše diplomante iz najbolj prestižnih poslovnih šol, lahko bankrotiralo. Kako se je lahko tako spektakularna obljuba prihodnosti spremenila v spektakularno nesrečo? Je šlo za nekompetentnost? Je bila vmes korupcija? Pravzaprav nič od tega. Glavni krivec za zlom Enrona je bil prevladujoči način razmišljanja vodij kot tudi celotne organizacije. Korporacija je postala obsedena s talenti. Tako kot v športu je tudi za poslovni svet prevladovalo razmišljanje, da za uspešno podjetje potrebujete naravne talente. Enron je tako zaposloval le ljudi z najboljšimi ocenami in jih tudi nadpovprečno dobro plačeval.

Oboje samo po sebi seveda ni napačno. Toda s tem, ko je podjetje stavilo vse na talente, je naredilo tudi usodno napako, ustvarili so kulturo čaščenja talentov, ki je zaposlene dnevno spravljala pod izjemno hud pritisk. Pravzaprav so jih potiskali v fiksen način razmišljanja. Iz naših prejšnjih zapisov pa zdaj že vemo, da ljudje s fiksnim načinom razmišljanja ne priznavajo svojih pomanjkljivosti, še manj pa so se pripravljeni truditi, da bi svoje manke zapolnili oziroma izboljšali. Spomnite se tudi raziskave, kaj se je zgodilo med študenti, kjer so hvalili njihov naravni talent in kaj s tistimi, kjer so hvalili njihov trud. Kultura fiksne miselnosti je ugonobila Enron.

VODJE SO PRVI USTVARJALCI KULTURE RAZVOJNE MISELNOSTI

»Ljudje praviloma ne zapuščajo organizacij, ljudje zapuščajo vodjo«, je še ena preroška misel, ki jo je zapisal guru menedžmenta Peter Drucker, ki je verjel, da so vodje tisti, ki lahko popeljejo podjetje iz povprečnega k odličnemu. Toda to v večini primerov niso karizmatični tipi vodij, tudi ne tisti, pri katerih prevladuje veliki ego in ki zase menijo, da so največji talent. To so samozavestne osebe, ki sebi in drugim nenehno postavljajo vprašanja in so se sposobni soočiti tudi z najbolj brutalnimi vprašanji, pogledati neuspehom in napakam v obraz, tudi lastnim. To so ljudje, ki se ne naslajajo na uspehih, temveč nenehno iščejo priložnosti za izboljšave. Kako torej lahko vodje pridobijo te sposobnosti?

To zdaj že vemo, to so vodje, pri katerih prevladuje razvojni način razmišljanja. To so vodje, ki verjamejo v razvoj ljudi. To so vodje, ki se ne trudijo dokazovati, da so boljši od drugih, ki si ne pripisujejo zaslug drugih za svoj uspeh in ne spodkopavajo drugih zato, da bi se sami počutili močnejše. Namesto tega se nenehno trudijo, da bi se izboljšali. Obkrožijo se s sposobnimi ljudmi od katerih se lahko kaj naučijo, iskreno si priznajo lastne pomanjkljivosti in napake in se nenehno sprašujejo, kakšne kompetence bodo sami in njihova organizacija potrebovali v prihodnosti. In tako se pomikajo naprej, (samo)zaupanje gradijo na dejstvih in ne na fantaziranju o talentih.

ŠEFOVANJE ALI VODENJE?

Kadar se vodje počutijo, da so veliko boljši od drugih, zlahka začenjajo verjeti, da lahko prezrejo potrebe in občutke manj močnih ljudi. Lee Iaccoca, dolgoletni predsednik uprave, nekdanjega avtomobilskega velikana Chryslerja, je zagotovo sodil mednje. Na sestankih najvišjega vodstva, se mu ni nihče upal postaviti naproti, saj ga je, ujet v fiksni način razmišljanja, nemudoma začel žaliti in poniževati. Ko so Američani začeli kupovati hitrejšo in lepšo Toyoto, je usmeril svoje napore v prepričevanje ameriške birokracije, da naj z visokimi carinami onemogočijo tekmeca, namesto da bi prisluhnil svojim inženirjem, ki so mu naredili prototip novega Chryslerja, ki je v marsičem presegel kvalitete Toyote. In tako vse do bridkega konca …


Več v kategoriji Kariera

Več člankov iz te kategorije