Delajte prave stvari ob pravem času
Nimate časa za branje članka o tem, kako delati prave stvari ob pravem času? Paradoks pomanjkanja časa je, da se nam zdi, da nimamo časa niti za učenje prijemov in orodij, ki nas na dolgi rok lahko peljejo k umirjenemu nadzoru nad življenjem in delom. Namesto umirjenega nadzora večina sodobnih ljudi doživlja občutke (pre)obremenjenosti.
Foto: Unsplash
Vse več ljudi čuti tudi ujetost in pomanjkanje nadzora nad življenjem in delom. Večina si želi več svobode in hkrati tudi občutek nadzora nad življenjem in delom.
Poglejmo najprej, kaj nam daje občutek svobode. Bolj svobodne se počutimo, če imamo možnost izbire in ko imamo vsaj minimalno stopnjo pregleda in nadzora nad svojim delom in življenjem. Možnost izbire se nam ponuja, ko imamo dober pregled nad celoto in nad naborom možnih opravil. Brez določene stopnje nadzora, ki nam omogoča, da sploh lahko izbiramo iz nabora možnosti, ni občutka svobode.
Kako pa sploh naj vzpostavimo pregled nad celoto in posameznimi elementi celote, če je toliko vsega, dinamika sprememb pa le še pridobiva na hitrosti? Časa pa nam čedalje bolj primanjkuje …
Gremo to dokončat: PRIJAVITE se na delavnico! (klik)
Si želite bolje upravljati čas?
Čas je. Zdi se mi pomembno, da poudarim, da časa ni možno upravljati. Če ste kdaj poskusili ustaviti ali pohitriti čas, razumete, o čem govorim. Kar lahko upravljamo, je naše delovanje. Pa še tu moramo znati poleg načrtovanja in načrtovanih aktivnosti vgraditi tudi prave odzive na nenačrtovane aktivnosti ali motnje.
Veliko ljudi dnevno pada v past odzivanja na tisto, kar je prišlo »zadnje« v njihovo življenje (elektronska pošta na vrhu seznama nabiralnika), na tisto, kar najbolj »kriči« na njih (sodelavec/-vka, ki pridrvi v pisarno z »nujno« zadevo). Včasih gre res za nujne zadeve (za t. i. požare), ki ne dopuščajo nobene alternative. Te najbolj krizne primere je pač res treba nemudoma reševati, gasiti in urejati. Zelo pogosto pa je tako krizno upravljanje slaba navada ali pa del kulture podjetja. Ljudje se radi zatekajo v krizno upravljanje tudi zato, ker ne poznajo bolje delujočih metod. Ko gori, je pač treba gasiti in vedno je po uspešno prestani krizi prisoten tudi občutek uspešno rešene težave. Ni pa vsak od teh požarov neizbežen in kakšnega med njimi včasih s predolgim odlašanjem in nesistematičnim pristopom k upravljanju z zavezami nehote zanetimo kar sami …
Kaj pa je lahko sistematičen pristop, ki nam omogoča, da prave požare ločimo od navideznih? Ali je ob vsej poplavi zadev in nenehnih spremembah sploh možno vzpostaviti in vzdrževati pregled nad celoto lastnih obveznosti, zavez in želja?
Tak sistem je možno vzpostaviti in ga tudi redno in brez velikih težav ohranjati in vzdrževati. Je pa nujno, da uporabimo um, da tak sistem vzpostavimo nekje zunaj uma. Glava ni dobra pisarna … in je slab opominjevalni sistem. Naši možgani nas v zvezi z našimi obveznostmi skušajo kar naprej »dobronamerno« opominjati, kaj vse je potrebno (še) razmisliti, postoriti, dokončati ... Misli nam begajo in le malokdo ima umirjen nadzor in sistematično zapisan pregled vseh svojih odprtih zadev na zanesljivem mestu zunaj glave.