Intervju

David Zupančič: “Pomemben prelomni trenutek je, ko se zaveš, da tvoj način spopadanja s stresom ni prirojen”

David Zupančič je zdravnik v UKC Ljubljana, ki v svoj življenjepis dodaja tudi stvari, za katere ne obleče bele halje. Specializant infektologije, ki bo aprila postal specialist, je namreč tudi pisatelj, podkaster in spletni vplivnež.

dr. David Zupančič, FOTO: Črt Piksi

David Zupančič je avtor knjige Življenje v sivi coni, najbolj prodajane knjige leta 2022, nedavno pa je izdal svojo drugo knjigo z naslovom Znanost mirnega življenja. Je tudi gostitelj podkasta Umetnost Lenarjenja, ob tem pa se kot pravi spletni vplivnež na Instagramu bliža 40 tisoč sledilcem, ki ga spremljajo prav zaradi pristnega, neposrednega in duhovitega predajanja znanj. Prisluhnili mu bomo tudi na Kongresu ADMA, še prej pa ga bolje spoznajmo.

Ste specializant infektologije, veje medicine o nastanku, zdravljenju in preprečevanju nalezljivih bolezni. Zakaj vas je pritegnila prav infektologija?

Razlog je v dveh stvareh. Prvič, ker se mi zdi izjemno zanimiva veja medicine. Že če gledate največje hollywoodske uspešnice – so infektološke, od filmov o pandemijah do Dr. Housa, ki je bil prav tako infektolog. Drugo, kar me je zelo pritegnilo, pa je to, da je zdravljenje na infektologiji vzročno. V teh časih namreč pogosto pridemo do točke, ko medicina blaži neke posledice, medtem ko infektologija lahko odpravlja vzroke. Podobno kot kirurg izreže tumor in ga ni več, mi uničimo mikrobe in pozdravimo bolezen.

V času epidemije koronavirusa ste bili kot zdravnik specializant neprestano vključeni v delo na urgentnih in intenzivnih enotah kliničnega centra, pravzaprav ste tisti infektolog, ki je potrdil prvi primer okužbe s koronavirusom v Sloveniji. Ste se na tej točki kdaj vprašali "Kaj je meni tega treba?"

Seveda, večkrat. Med pandemijo sem se večkrat vprašal, zakaj sem šel ravno v to stroko. Sploh, ko mi je kakšen kolega napisal, da so njegov oddelek zaprli in je doma na čakanju, kjer ima končno čas zase, za sprehode. Mi pa smo medtem takrat delali nenormalno veliko. Že brez pandemije je naša služba obremenjujoča, takrat pa sploh. Seveda sem se vprašal, kako sem si lahko izbral ravno tisto stroko, kjer se pokaže največja svetovna kriza. Ampak sem že takrat sklenil, da v kriznih razmerah ne bom delal hitrih odločitev o menjavi službe, in bom počakal, kako bo to delo videti, ko bo pandemije konec. Vesel sem, da sem to zdržal.

Najhuje je, če rečeš, jaz pač tak sem in to sprejmeš kot svoj značaj, ki se ga ne da spreminjati, čeprav to ne drži.

Ti filmski prizori so bili eden od povodov, da je nastal vaš knjižni prvenec Življenje v sivi coni, ki je zdravnike približal ljudem. Bi rekli, da takšni vpogledi v vaše delo spreminjajo energijo v zdravniških čakalnicah?

Ja! Navdušen, hvaležen in počaščen sem, ko mi kdo reče, da mu je moja knjiga pojasnila veliko stvari. Recimo ravno zadnjič mi je en starejši gospod rekel, da se že 20 let pritožuje v čakalnicah. Do zdaj, ko je prebral mojo knjigo in prvič zares dojel, da ni edini, ki čaka. Da je prvič zares sprejel dejstvo, da ni edini pacient in pobližje spoznal, kaj vse se dogaja za zaprtimi vrati. Upam, da ta knjiga res spreminja pogled ljudi na naš poklic, kar je tudi pomembno poslanstvo. To mi je v veliko čast in veselje.

Kašno skrivnost ima človek, ki v izjemno stresnih situacijah ostane priseben in učinkovit?

Ne vem, kakšna je skrivnost. Zagotovo vem, da je vse lažje, če imaš znanje. Več kot znaš, lažje si pristen in učinkovit. Tudi sam sem z napredovanjem specializacije in z več znanja postal mirnejši v kriznih situacijah in urgencah. Preprosto imam v glavi že algoritme, ki jih ne bom kar tako pozabil.

Huje je, ko začneš dežurati in si vržen v razburkan ocean, se moraš učiti sproti, kar je izjemno naporno. Najboljši nasvet je torej čim več učenja, drugi pa ta, da se tudi doma posvetimo sprostitvenim tehnikam, meditacijam in podobno, da se ta stres ne akumulira.

V zdravstvu dela tudi vaša žena Ester, ki je zobozdravnica. Imata hčerko, ki se je rodila prav v času pandemije. Kako ves stres in strahove, ki jih prinese takšna kariera, predelati že pred domačimi vhodnimi vrati?

Pomembno je, da se znaš odklopiti. Moram priznati, da nisem imel večje težave s tem. Imam tak obrambni mehanizem možganov, da si bolj zapomnijo srečne situacije. Spomnim se na paciente, ki smo jih rešili, na srečne konce. Pomembno je, da znaš preusmeriti pozornost, da doma ne predeluješ o tem, kaj je šlo narobe. Tudi hobiji so pomemben del sproščanja, veliko stresa mine na tak način.

Spanje je proces, kjer se ne smeš truditi, le prepustiti, kar je ljudem, ki imajo radi nadzor, težko.

Ljudje pogosto verjamemo, da je to, kako se človek spoprijema s stresom, nekaj prirojenega, del njegovega značaja in ne nekaj priučenega. Kakšnih prijemov za obvladovanje stresa ste se priučili vi in vam danes dobro služijo?

Pomemben prelomni trenutek je, ko se zaveš, da to ni res. Da tvoj način spopadanja s stresom ni prirojen. Seveda smo nekateri po naravi bolj živčni, nekateri na primer po naravi lahko zvečer takoj zaspijo in hitreje pozabijo vse stresne situacije. Ampak to je trening. To je podobno, kot bi rekli, da ima nekdo po naravi več mišične mase. Kar ni res. Vsak lahko to mišično maso trenira. Ja, nekdo jo bo dobil hitreje kot drug, ampak vsak jo lahko trenira. Tisti, ki bo bolj treniral, tisti je bo imel več.

Tako tudi te sprostitvene tehnike znanstveno dokazano pomagajo pri odzivanju na stres. Če jih vadiš, boš tudi lažje in se mirnejše odzval. Kar seveda ne pomeni, da nikoli več ne boš v stresu, izgubil živcev ali povzdignil glasu, nikakor. Vseeno pa ta svoj odziv lahko dobro natreniraš. Teh tehnik je veliko, odgovor je kompleksnejši in obsežen, odvisen tudi od posameznika. Materiala o teh tehnikah je za knjigo. Pravzaprav sem jo tudi napisal (smeh). V Znanosti mirnega življenja najdete tehnike, ki jih priporočam, skupaj z dodatnimi vodenimi mediacijami, ki so tudi na mojem YouTube kanalu.

Kakšne nasvete bi dali tistim, ki se želijo začeti ukvarjati s čuječnostjo, vendar ne vedo, kako začeti?

Za začetek priporočam vse te vsebine, ki sem jih objavil sam in jim tudi zaupam, če se to ne sliši preveč samopromotorsko. O čuječnosti sem objavil dva prosto dostopna podkasta – Mala šola čuječnosti 1. in 2. del. Tudi v teh podkastih priporočim knjige in dodatno branje. Priporočam seveda tudi branje svoje druge knjige z naslovom Znanost mirnega življenja.

Upravljanje časa je pomembna veščina v svetu, ko se zdi, da ga imamo za vse premalo. Kako vi v 24 ur spravite 12-urno dežurstvo, spanje, čas zase, družino, prijatelje in vse ostale osnovne človekove potrebe?

Tu ni čarovnije, nimam trika. Ne spijem čudežnega napoja in ne spim le tri ure. Če spim manj kot sedem ur celo težko funkcioniram. Tu mora vsak pri sebi presoditi, kaj mu je v življenju pomembno in čemu bo dajal svojo energijo in čas. Vsi ga imamo enako. Nekdo si želi velike družine in bo svojo energijo, čas, dal za otroke, drugi za učenje nemščine, tretji za fitnes. Jaz v enem dnevu ne naredim vsega zgoraj naštetega. Delo si razporedim.

Prvih nekajkrat, ko sem šel po hčerko v vrtec, sem želel vmes brati e-sporočila, ker pač tako počasi hodi in zakaj bi človek zgubljal čas? Ko sem pomislil, kaj pravzaprav počnem, se mi je ideja zazdela res ogabna.

Ko je v službi naporno včasih ne pišem tudi več tednov. Ko se v službi umiri, ko je hčerka več pri starih starših, pišem, ali grem na trening. Največ sem znižal igranje računalniških iger, ki sem jih med študijem igral po dve do tri ure na dan. Zdaj si za to vzamem dve do tri ure na teden in že tu sem dobil 13 ur v tednu, v katerih lahko pišem, ali sem s hčerko. Seveda vedno lahko tudi tri ure ležimo na kavču in gledamo serije, s čimer ni nič narobe, le potem se ne čudimo, kam je ta čas šel. Gre za to, komu in čemu sam zavestno nameniš svoj čas.

Obstajajo ljudje, ki se zvečer uležejo v posteljo in zaspijo v sekundi, in ljudje, ki še eno uro premlevajo dan in ustvarjajo scenarije, ki se bodo ali ne bodo nikoli zgodili – ironična stvar je, da si takšna človeka običajno delita posteljo. Kaj je razlika med prvimi in drugimi in kako biti bolj podobni prvim?

To je res (smeh). V najinem primeru je Ester vedno zaspala hitro, sam pa sem potreboval še uro in pol, da sem se umiril. Zdaj je to lažje, paradoksalno, odkar imam hčerko, vedno bolje spim. Če mi to pusti. Ker sem tudi bolj utrujen, lažje zaspim. Kaj je še razlika v tej spremembi? Gre za neko biološko danost, pa tudi za trening in vaje.

Danes spim neverjetno bolje kot na primer pred 12 leti, tu je ogromno treninga, meditacije, čuječnosti, refleksije. Spanje je proces, kjer se ne smeš truditi, le prepustiti, kar je ljudem, ki imajo radi nadzor, težko. Tudi sam sem ta controfreak. Raje imam dežurstva, ko je gužva in organiziram, kaj bom delal, kot pa trenutke, ko se moram le prepustiti. Torej, spet – tudi tu so neke naravne danosti, se pa nanje lahko vpliva z vajo, kar ti marsikaj olajša.

Bi rekli, da je čustvena inteligenca kompetenca, ki bi jo morali v delovnih razpisih uvrščati na prva mesta?

Težko vprašanje. Ne vem, če ravno na prvo mesto, se mi pa zdi izjemno pomembna. Ena krasna knjiga o čustveni inteligenci je Najdi v sebi (Search Inside Yourself, Chade-Meng Tan). O tem je treba razmišljati, s tem se moramo ukvarjati. Najhuje je, če rečeš, jaz pač tak sem in to sprejmeš kot svoj značaj, ki se ga ne da spreminjati, čeprav to ne drži. In potem imaš "opravičilo", zakaj si tečen do vseh. Tvoja dolžnost, če hočeš biti dober sodelavec, starš, partner, je, da se spreminjaš na bolje.

Če bi radi začeli nazaj krasti moč nad svojo pozornostjo, si najprej utišajte telefon.

Na Instagramu sem vas spremljala že v zagonu pandemije, ko ste na svojem profilu še kot anonimnež delili satirične in humorne objave, ki so s časom postale vir uporabnega znanja, ki je marsikomu lajšal nepredvidljive mesece izrednega kovid stanja. Na profilu ste se šele čez čas pokazali tudi z obrazom in imenom. Ste imeli kakšne pomisleke, kako bo neanonimno odprto izražanje na družbenih omrežjih o takrat perečih tematikah vplivalo na vašo kariero?

Seveda, zelo sem bil prestrašen in zelo dolgo sem razmišljal, ali naj se razkrijem osebno. Prvi pomislek je bil, kaj bodo z menoj naredili vsi teoretiki zarot in proticepilci, drugi pomislek je bil, kaj bodo rekli moji nadrejeni in sodelavci na UKC. In ali se sploh spodobi, da se nek specializant tako izpostavlja.

A sem sklenil, da se je v življenju treba za stvari, v katere verjameš, postaviti. Teoretiki zarot so se v kovid času za svoja stališča zelo glasno postavili. Jaz pa sem bil anonimni glas, ki je delil študije in poskušal biti nasprotni pol. Vendar pa kot anonimni glas nikoli ne moreš biti tako močan kontra pol, kot nekdo, ki se pokaže. Takrat sem si rekel, dokler delam s srcem in lahko stvari znanstveno podprem ter pojasnim, ne bom imel težav v službi. Oziroma če jih bom imel, za to ne bom kriv jaz. Tako sem se odločil za ta korak. Takrat sem več dni slabše spal, to lahko priznam. A je bilo vredno.

Takšna baza sledilcev na družbenih omrežjih vam je tako pripela še en naziv – spletni vplivnež. In čeprav se nepoznavalci iz tega sodobnega naziva pogosto norčujejo v smislu "Na koga pa ta vpliva?" in "V službo naj gre!" se vam je prav zaradi influencerstva vzporedno z zdravniškim poklicem razvila še ena kariera. Bi danes imeli dve knjižni uspešnici in svoj podkast, če vas že sledilci na Instagramu ne bi vzeli za svojega?

Vem, vplivnež je široka terminologija. Na koga ta vpliva? Nekateri res na nikogar, nekateri pa imajo neverjeten vpliv. Sam zase presojam, da ga imam. Tudi glede na sodelovanja, ki sem jih imel z NIJZ, Javnim zavodom Republike Slovenije za presaditve organov in tkiv Slovenija transplant, Pediatrično kliniko ... to nekaj pove. Iz tega se je razvil podkast, ki so mi ga sami sledilci predlagali. Drugače se verjetno res ne bi.

Knjiga je ločena od tega, zagotovo bi nastala tudi brez Instagrama. Ne vem pa, ali bi jo tako veliko ljudi tako hitro opazilo tudi brez tega. To je bil zagotovo bonus. Tudi založba me je zaradi Instagrama hitreje vzela za svojega. Ta moja druga kariera se je razcvetela na račun poguma, da sem se izpostavil, za kar sem hvaležen. Včasih se obrestuje, da se postaviš za nekaj, v kar verjameš, tako v kariernem, finančnem kot zasebnem področju.

Mislim, da mora biti vsak od nas odgovoren za to, komu verjame in zakaj, ker splet sam tega ne uravnava.

Kakšno vlogo imajo družbena omrežja pri oblikovanju mnenj, tudi ko gre za zdravstvena vprašanja, širjenje teorij zarote in lažnih novic? Bi bila naša življenja mirnejša, če bi jih več preživljali 'offline'?

Mislim, da bi bila življenja res mirnejša, če bi jih več preživljali offline. Hkrati pa mislim, da je stališče "internet je slab" napačno. Zaradi interneta imamo ogromno informacij, učenje je lažje kot kadar koli, vedno imaš pri roki reference. Baze podatkov se širijo, številna delovna mesta imajo olajšano delo, to je krasen sistem.

Je pa res, če bomo ure in ure na družabnih omrežjih, bomo manj mirni. Beremo stvari, ki nam gredo na živce, algoritmi nam kažejo stvari, ki jih doživljamo čustveno, ljudje objavljajo, kako uživajo na morju, postanemo zavistni ...

Velika vloga omrežij je tudi pri širjenju teorij zarote. Spet smo pri algoritmu, tistim, ki jih berejo in se nanje odzivajo, jim jih bo Facebook kazal še več. Medtem ko jih meni recimo sploh ne ponuja. Na tak način se iskrice zanetijo v požare, kar je lahko nevarno. Mislim, da mora biti vsak od nas odgovoren za to, komu verjame in zakaj, ker splet sam tega ne uravnava.

Digitalna vseprisotnost nam pogosto krade čas, medtem ko resnično življenje beži mimo nas – od tega, da nam pozornost ugrabljajo družbena omrežja, do tega, da tudi delo od nas pričakuje hipno odzivnost in dosegljivost. Obstaja upanje, da se bomo kolektivno spet naučili biti manj dostopni na daljavo in bolj prisotni tukaj in zdaj?

Samo z vajo. Res je, svet je narejen tako, da krade našo pozornost. Oglaševanje vsega temelji na tem, da nam krade pozornost. Če bomo to dovolili, ne bomo prisotni. Enkrat sem pomislil, kako prisoten sem na poti iz vrtca s svojo hčerko. Prvih nekajkrat, ko sem šel ponjo, sem želel vmes brati elektronsko pošto, ker tako počasi hodi in zakaj bi človek izgubljal čas? Ko sem pomislil, kaj pravzaprav počnem, se mi je ideja zazdela res ogabna. Zato sem začel zavestno, pristno in čuječe hoditi z njo. To so postali najlepši sprehodi v mojem življenju.

Če bi radi začeli nazaj krasti moč nad svojo pozornostjo, si najprej utišajte telefon. Naj vam ne piska in vibrira, e-sporočila in sporočila preberite, ko bo čas za to. Drugi korak pa je, da začnete vaditi čuječnost in meditirati.

Absolutno svetujem lenarjenje brez telefona v roki. Pravzaprav ne vem, kako bi se s telefonom v roki sploh lahko odklopil, saj še vedno pomeni neko aktivnost.

Kakšna umetnost je lenarjenje in kako lenariti brez telefona v roki?

Za umetnost gre tudi za to, ker lenarjenje lahko hitro postane aktivnost, ki ni produktivna, ki te krni v odnosih, uresničevanju tvojih želja, karieri ... Umetnost je torej v tem, da si v tem drvečem svetu vzameš čas za lenarjenje, hkrati pa, da nato tudi vstaneš s kavča in z njim prekineš.

Absolutno svetujem lenarjenje brez telefona v roki. Pravzaprav ne vem, kako bi se s telefonom v roki sploh lahko odklopil, saj še vedno pomeni neko aktivnost. Branje člankov, komentiranje fotografij, gledanje stvari, ki nas razburjajo, to ni pravi odklop. Odklop te polni, veseli, je sprehod v naravi, kuhanje, vrtnarjenje, šah, sestavljanke, slikanje, risanje, ustvarjanje ... Je dejavnost, ki te zelo zaposli, a hkrati spočije. Vse to antropologi opisujejo kot globoko igro, aktivnost, ki te zaposli in ti daje veliko veselje.

Kaj vam je prineslo preteklo leto in s kakšnimi načrti vstopate v 2024?

Preteklo leto je bilo zelo razburljivo, odprtih imam še nekaj projektov. Hvaležen sem, da se je tudi druga knjiga izkazala za zelo uspešno. Potem pa me čaka še moj zadnji šprint proti izpitu iz intektologije, aprila 2024 torej postanem specialist.

PREBERITE ŠE: Aljoša Bagola: »V celičnem spominu našega palca je, da odklenemo telefon in buljimo vanj, še preden se tega sploh zares zavemo«

Oznake:

Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije