Kariera

Če te ni na Facebooku, potem ne obstajaš!

Le kdo ne pozna Betke Šuhel Mikolič? No, če je še ne poznate - to je tista znana radijska in televizijska voditeljica s prepoznavnim žametnim glasom, ki vas kar poboža po ušesih. Je tudi mati, žena in nenazadnje zagnana podjetnica – ukvarja se namreč z odnosi z javnostjo, mentorstvom javnega nastopanja ter organizacijo in vodenjem dogodkov. Pred nekaj meseci pa je svojo pozornost na družbenem omrežju Facebook (in s tem v medijih) vzbudila s projektom »Od vzhoda do vzhoda«, ki ga je »zakuhala« skupaj z znano modno stilistko Metko Albreht. Le kako ji uspe združiti posel, šport in družinske obveznosti?

Foto: arhiv intervjuvanke

Nekje sem prebrala, da so vas poimenovali kar šampionka Šmarne gore. Vam je ta naziv všeč oziroma če vprašam drugače: bi vam bolj ugajal naziv šampionka javnega nastopanja?

Uf. Prej zastrižem z ušesi na šmarnogorska Betka. Šampioni so zame vrhunski športniki, v tem, kar počnem, pa so čisto vsakdanje aktivnosti. Tudi vsak, ki ga spodbudim h gibanju, je zame zmagovalec. To je tisti izziv, ki me na primer prijetno preseneti. Zadnjič mi je nekdo napisal na Facebook, da so ga objave mojih fotografij tako razdražile, da je začel hoditi na bližnji hrib. Mislim, da se mu reče Vrhtrebnje … Čista zmaga! Če govoriva o javnem nastopanju, pa nisem tako sramežljivo skromna …

Fakulteto za družbene vede bi zamenjala s študijem psihologije. Brezplodna razmerja bi prekinila pet let prej. Ne mislim samo partnerska, tudi prijateljska. Moža in otroka bi izbrala ista. Svoje poklicno poslanstvo bi pa v vsakem primeru živela na polno.

Cilj, ki ste si ga zastavili, torej 300-krat na Šmarno goro v letu 2016, je dosežen. Še več, celo presegli ste ga. Zakaj ste si sploh zastavili ta skoraj neverjetni cilj? Vsak dan na ta priljubljeni vrh na severu Ljubljanskega polja ni ravno mačji kašelj.

Ko stopim v gozd, butnejo vame vonji, drevesa in ptiči. To so nebesa, ki jih hočeš doživljati vsak dan. Nujno potrebujem stik z jedrom svoje osebnosti. S tistim delom sebe, kjer domuje notranji mir. Ugotovila sem, da se brez načrta poti ne zarišejo. Še manj prehodijo. Telesna, umska in duhovna raven delujejo v medsebojni povezavi. Vse potrebujejo vsakodnevno nego. Z umsko nima nihče težav, kajne? Ko pa gre za telesno in duhovno pripravljenost na življenje, pa zamahnemo z roko, češ bo že … Samo od sebe zagotovo ne. Zato sem potrebovala načrt. Šmarna gora ni nikakršen bav bav. Vzame mi uro in pol na dan.

Facebook je medij sedanjosti, vzporedna realnost, ki je pri širjenju novic najhitrejša pa tudi precej vplivna. Postal je standardno orodje za komunikacijo in to je treba sprejeti. Vsekakor velja, da če te ni na Facebooku, ne obstajaš.

Vsaka (oziroma bolje rečeno večina) zaposlenih žensk se sprašuje, kako vam uspe ob delovnem ritmu in družini vsaj enkrat na dan na Šmarno goro in to v zelo zgodnjih jutranjih urah? Je hoja na Šmarno goro postala del vašega poslovnega in družinskega življenja?

Bolj ko sem razčlenjevala svoj delovnik in družinske obveznosti, bolj se je dejanska izvedba mojih želja približevala zgodnjemu jutru. Tako sem odkrila sončne vzhode na Šmarni gori. In z njimi stik s svojim jedrom. Notranjim mirom. Točno tisto, kar sem iskala. Sredi noči me nihče ne pogreša. Ob štirih vstaneš in pred šesto se vrneš domov s svežim kruhom. Vmes se dobrobiti razmnožijo. Dihaš s polnimi pljuči in spravljaš srce na visoke obrate. Sredi dneva, ko je največ dela, me je namreč sram spustiti vse iz rok in obuti športne copate. Enkrat sem poskusila izvesti sestanek s poslovnim parterjem kar med potjo. Pa se je dobro obneslo. Tako, da to zdaj redno prakticiram. S tistimi, seveda, ki so veliko na poti v tujini, doma pa nimajo časa sestankovati. Jasno, po duši so tudi športniki. Razmišljala sem že, da bi to postalo kar pravilo. Pa se bojim, da bi ostala brez strank.

Ko stopim v gozd, butnejo vame vonji, drevesa in ptiči. To so nebesa, ki jih hočeš doživljati vsak dan. Nujno potrebujem stik z jedrom svoje osebnosti. S tistim delom sebe, kjer domuje notranji mir. Ugotovila sem, da se brez načrta poti ne zarišejo. Še manj prehodijo.

Kje na tej poti sta se srečali z Metko Albreht, znano modno stilistko? Katera od vaju je »kriva« za akcijo »Od vzhoda do vzhoda«? Sonce in začetek dneva je 21. junija z vama na Šmarni gori pričakalo kar tisoč Slovencev … Sta pričakovali tolikšen odziv?

Trenutek navdiha je sprožil nacionalni projekt čisto spontano. Cilj, 300 vzponov v letu dni, čeprav jih je na koncu nastalo 366, kot ste rekli, ni mačji kašelj. Tiste dneve, ko sem odsotna zaradi službenih obveznosti in dopusta, je bilo treba nekam umestiti. Prišla sem na idejo, da jih z enim zamahom nakopičim več, tako da bi hodila 24 ur. Seveda na najdaljši dan v letu, da me ne bi bilo ponoči predolgo strah … Smernice so bile postavljene v minuti. Ko sem idejo omenila Metki, se je želela takoj pridružiti. Zakaj pa ne, vendarle je v doseganju športnih ciljev izjemno uspešna. Pretekla je vseh šest svetovnih maratonov. Idejo sem sredi aprila objavila na Facebooku. Odziv je bil neverjeten. Še zdaj ne morem verjeti, da se je na dan D na Šmarni gori zbralo toliko ljudi. Čez ves dan jih je prišlo med osem in deset tisoč. Iz vse Slovenije. Nekateri so hodili trikrat in večkrat. Projektu »Od vzhoda do vzhoda« sva kot Betka in Metka dali še osebno noto, zveni prav simpatično in potem sva ga sproti dograjevali tudi skupaj s pokrovitelji. Ljubljansko podjetje Energetika se je vključilo z idejo, da prehodimo vse poti, ker jih prav oni redno vsako leto obnavljajo, Mesto Ljubljana in Turizem Ljubljana so s čajem in dobrotami iz »Okusov Ljubljane« pogostili vse jutranje prišleke, redni »šmarnogorci« so poskrbeli za čudovito kuliso z baloni … In projekt je na koncu res presegel vsa pričakovanja. Ideja je bila odbita. Ampak hkrati nova in sveža. Kar klicala je po zgodbi. In če kaj, potem so zgodbe tiste, ki ljudi spodbudijo k dejanjem, da želijo biti del nje. To je ves njen mik. Ustvarili smo nekaj zabavnega. Krivi smo vsi, ki smo hodili!

Ampak, vaše življenje se ne vrti le okoli gibanja. Kaj trenutno počnete in ali je gibanje tisto, ki vam daje moč za vsakdanje delo?

Vse je eno samo gibanje, se vam ne zdi? Moj poslovni fokus so odnosi z javnostmi, mentorstvo javnega nastopanja in organizacija ter vodenje dogodkov. Vse te dejavnosti se med seboj prepletajo, kar je dobro. Moj delovnik nima običajnega urnika, kar ni dobro. Ampak jutranje sopihanje s sončnim vzhodom za nagrado na vrhu gore, me napolni z energijo čez ves dan. To je pa neprecenljivo.

Je družbeno omrežje Facebook prispevalo k vaši prepoznavnosti in kako? Imate zaradi objav na Facebooku tudi več sklenjenih poslov? Kako pomembno je to družbeno omrežje za prepoznavnost, vas osebno in to, kar počnete?

Šmarnogorska zgodba je hkrati moj način dveletnega eksperimentiranja s Facebookom, ki dokazano deluje. Vzela mi je sicer veliko časa, povprečno pet ur na dan, vendar se je splačalo. Trenutno sem aktivna na osebnem profilu, ki mi je do zdaj prinesel do 10 odstotkov realiziranega posla. Pozicionirala sem se tudi kot športna motivatorka, kar je dodana vrednost. Zdaj je napočil čas, da razmislim tudi o poslovnem profilu. Ta pa potrebuje že vnaprej domišljene strategijo, način in poteze komuniciranja v skladu s trendi, normami, cilji … Facebook je medij sedanjosti, vzporedna realnost, ki je pri širjenju novic najhitrejša, kot kažejo raziskave, pa tudi precej vplivna. Postal je standardno orodje za komunikacijo in to je treba sprejeti. Če se ga profesionalno in vestno lotiš, zahteva celega človeka. Vsekakor velja, da če te ni na Facebooku, ne obstajaš. S to realnostjo sem se morala soočiti tudi sama.

Zakaj vas je, kot sami pravite, predolg jezik v mladosti tako zaznamoval in vam celo v življenju začel rezati beli kruh? Vaša srednješolska želja je bila vendarle, da postanete profesorica športne vzgoje …

Vidite, mogoče sem pa zgrešila svoje poslanstvo, pa ga zdaj v prostem času na polno kompenziram … Če me drugi, tisti, ki so prepoznali moje talente, ne bi usmerili v medijske smeri, bi zdaj zagotovo skakala po kakšni šolski telovadnici. Oziroma se realizirala v osebnem trenerstvu. Kar se jezika tiče, me pa ne razumite narobe, ampak že vse življenje je predolg. V osnovni in srednji šoli me je najbolj tepel. Ne znam ga držati za zobmi. V šoli sem se recimo borila za pravice sošolcev, ki so zaradi neurejenih družinskih razmer zamujali k pouku, imeli slabši učni uspeh ali nagajali. Ne vem zakaj, ampak zdi se mi, da sem jih razumela. Samo pristop ni bil ravno pravšnji. Tu lahko zdaj debatirava, čigav, kajti za njihove pravice sem se šla boriti k ravnateljici, če pri razredničarki nisem zaznala napredka. V diplomaciji zagotovo ne bi bila uspešna. Bila bi pa odlična sindikalistka. No, priznajte, tudi ta profil je čas povozil.

Je radio, oziroma mikrofon, kljub vsemu postal vaša prva in večna ljubezen?

Oh, seveda. Za vedno.

Če bi danes lahko še enkrat izbirali svojo življenjsko pot ali bi jo ponovili?

Fakulteto za družbene vede bi zamenjala s študijem psihologije. Brezplodna razmerja bi prekinila pet let prej. Ne mislim samo partnerska, tudi prijateljska. Moža in otroka bi izbrala ista. Svoje poklicno poslanstvo bi pa v vsakem primeru živela na polno.

Kaj je vaš življenjski moto? Zdrav duh v zdravem telesu?

Niti ne. Vsak je sam svoje sreče kovač.

V vašem poslovnem življenju imate veliko opravka z različnimi ljudmi. S kakšnimi vrstami ljudmi ne morete shajati ali pa poslovno sodelovati?

Bolj, ko so drugačni, posebni - zunaj okvirov, nepredvidljivi, tudi pretirano zadržani, večji izziv mi predstavljajo. Sicer pa se skušam izogibati tistim, ki so orientirani izključno koristoljubno. Torej, ljudem, ki so s teboj samo zato, da ti materialno in čustveno jemljejo. Teh izkušenj ne potrebujem in se vsak dan sproti učim, kako se jim elegantno izogniti.

Bi lahko počeli kaj drugega v življenju, kar ne počnete zdaj?

O ja, bi. Imela bi samooskrbno kmetijo.

Če bi se morali odločiti med kariero in gibanjem - kaj bi izbrali?

Gibanje. Ali bolje, ukvarjanje s telesom, umom in duhom. Zato, ker sem samo človek. Iz tega bi zagotovo naredila kariero.


Več v kategoriji Kariera

Več člankov iz te kategorije