Dogodki

Brigita Langerholc: »V svetu vrhunskega športa ni časa in prostora za ranljivost«

ADMA INTERVJU

Brigita Langerholc je nekdanja vrhunska športnica, olimpijka, Bloudkova nagrajenka, univ. diplom. ekonomistka (University of Southern California), in mag. menedžmenta neprofitnih organizacij (FDV). Poklicno pot je začela na Olimpijskem komiteju Slovenije in v Atletskem klubu Radovljica, nato pa je stopila na samostojno karierno pot, predvsem pri vodenju in izvajanju mentalno-sprostilnih tehnik, aktivnih delovnih odmorov, korporativnega wellnesa in joge v izobraževalnih ustanovah ter v podjetjih. Svoje dolgoletne športne izkušnje združuje z znanji in veščinami, ki jih je pridobila v tujini in Sloveniji ter jih predaja posameznikom in zaposlenim v podjetjih.

Brigita Langerholc je kariero vrhunske športnice zamenjala za materinstvo in nato za samostojno poslovno pot. Na tej poti se je srečala tudi z depresijo, danes pa o temnih časih rada govori na glas in jim daje svetlobo. To pomlad bo tudi gostja na Kongresu ADMA, kjer nam bo razkrila, kako deluje vizualizacija zmagovalcev. Še prej pa smo z njo govorili o njeni poti, ki je bila vse prej kot monotona …

S čim običajno začnete svoj dan?

Običajno začnem dan z dobro mislijo, današnji dan bo res dober. Ne uspe mi čisto vsak dan, ampak se trudim. Potem pa ali dvajsetminutna joga ali dihalna vaja ali pa meditacija, nekaj od tega vedno izvedem, včasih dvoje. Včasih nič.

Kakšen mentalni preskok je bil za vas, ko ste kariero vrhunske športnice zamenjali za materinstvo in nato za samostojno poslovno pot?

Uf, velik. Materinstvo je res velik mejnik v življenju vsake ženske, sploh pa vrhunske športnice. Ko sem bila športnica, sem vrhunsko obvladala eno stvar, trening in vse povezano s tem. Potem pa sem se morala naučiti biti mama. Naenkrat sem bila žena, gospodinja, mati, čistilka, kuharica, zame je bilo čisto preveč. Po drugem porodu sem zapadla v depresijo, v letu in pol predelala cel kup nekoristnih podzavestnih vzorcev in se potem, ko nisem dobila službe, odločila za pot samostojne podjetnice. Pot ni bila lahka, nekaj sem imela privarčevano, ampak bila sem brez izkušenj. A v osmih letih mi je le uspelo. Lahko bi mi že prej, ampak prioriteta so mi bili otroci in njihova vzgoja v prvih štirih do petih letih.

Ste nekdanja vrhunska športnica, olimpijka in Bloudkova nagrajenka, pa tudi mama treh deklic, ki jih z možem šolata na domu. Kakšne izzive in blagoslove prinaša takšna vloga?

Ja, zanimivega izziva smo se lotili lani. Z možem sva se predvsem odzivala na njihove stiske, saj jim karantene in Zoom šolanje na daljavo, tako kot marsikateremu otroku in staršu, ni ustrezalo. Ko nismo našli dialoga z vodstvom šole, po milejših ukrepih vračanja k pouku, smo se odločili, da bomo iskali neke druge oblike šolanja, če nič drugega, jih bom jaz šolala doma. V zadnjem hipu so se odprla tri mesta v zasebnem Zavodu, kjer učiteljice pomagajo pri šolanju na domu. Tako zdaj hodijo v majhno šolo s 30 učenci. V vseh treh triadah jih je tako malo, se učijo Montessori pedagogike in Povezovalne komunikacije. Krmarimo odlično, šolanje je samoplačniško in o tem smo morali res dobro premisliti, ampak je vredno vsakega centa. Zdaj naju dekleti učita sočutnega komuniciranja (smeh).

Po drugem porodu sem zapadla v depresijo, v letu in pol predelala cel kup nekoristnih podzavestnih vzorcev in se potem, ko nisem dobila službe, odločila za pot samostojne podjetnice.

Sami ste velik del otroštva preživeli po bolnišnicah in otroku z astmo takrat verjetno nihče ne bi napovedal, da ga čaka vrhunski nastop na olimpijskih igrah. Če bi lahko, kaj bi danes sporočili mladi sebi?

Sporočila bi si: Ni bilo zaman. Vztrajati. In iti čez še tako visoke ovire, kot jih nekateri preskakujemo. Predvsem pa, ko se v neko smer trudiš, si bo vse stvarstvo prizadevalo, da to osvojiš. Zakon sevanja in privlačnosti. Kar seješ, to boš žel.

Praktično gledano to pomeni, da v življenje vedno privlačimo tisto, o čemer največ razmišljamo, kar najtrdneje verjamemo, kar najgloblje pričakujemo, oziroma si najbolj živo zamišljamo. Imela sem to »srečo«, da sem v svoje življenje privlačila odlične učiteljice in učitelje, ki so mi podali roko, ko na trenutke nisem zmogla več. In sem šla naprej. Naučilo me je, da sem/smo marsikaj sposobni izvesti, le če verjamemo v to in gremo v akcijo.

Je pa zanimivo, da ljudje, ki so bili z mano v otroštvu, ne bi nikoli pričakovali, da se bom s toliko diagnozami, napisanih v dveh debelih fasciklih, kdaj ukvarjala s športom, kaj šele, da bo to moj poklic. Ali, da bom tekla na olimpijskih igrah.

Ste že kdaj izgovorili stavek »Tega ne zmorem«?

Ja, velikokrat, sploh kot otrok in kasneje v športu. To je del procesa. Po navadi sem nekajkrat prespala in se lotila izziva z drugega zornega kota. Ali sem se vprašala: kdo mi lahko pri tem pomaga, ali pa, kako se lahko lotim tega na drug način.

Na Kongresu ADMA boste govorili o vizualizaciji zmagovalcev, torej o tem, kako z glavo do zmage pripeljati tudi telo. Je telo sploh lahko zmagovalno, če ne sodeluje tudi glava?

Ja, včasih, kar se je tudi meni enkrat zgodilo. S treningom lahko pripeljemo telo do izgorelosti, ker glava ne verjame, da je dovolj! Treninga namreč. In da včasih potrebuješ le počitek in bodo rezultati tu. To govorim tudi iz poslovne poti in iz zgodb svojih strank. Za vrhunske dosežke pa je zaželeno, da sta um in telo v optimalni formi in zaupanje vase.

Jaz sem začela iz uma, ker mi ni bilo dano zdravo telo. Vsaj v začetku ne. Podoben primer je bil po težki prometni nesreči Hermann Maier, smučar, ki je s pomočjo uma, tako hitro okreval.

Vse preizkušnje, ki se nam zgodijo – kot na primer moja depresija – zelo počistijo krog prijateljstev.

Kakšne mentalno-sprostilne tehnike sami uporabljate pred pomembnimi preizkušnjami?

Uporabljam tehniko treh prizorov iz Jose Silve metode, ki jo učim. Potem za dobro mentalno predstavo nekega rezultata, na katerem delam, vedno najprej sprostim telo, to je ključ do uspešne mentalne predstave izziva. V zadnjem mesecu tudi zelo uporabljam vajo Harmonizacija maternice, s katero učim odlagati bremena, ki niso naša in harmonizirati ne samo maternice, temveč celotno telo. Če sem v stiski s časom, pa prediham situacijo.

Znašli smo se v nenavadnih časih. Kako ob tem najlažje umirite svoje misli? S čim se najraje prizemljite in vzpostavite stik s seboj?

Z dihalnimi tehnikami, te so vedno v moji podzavesti, ali kot se pošalim v moji Sport Billy torbi. Vsakemu svetujem, če nič drugega, naj se nauči dve, tri pranajama tehnike, in vsakič, ko bo razburjen ali zaskrbljen, naj samo diha.

Za kakšne globlje odgovore se spustim v alfa valovanje z metodo Jose Silva, kjer povežem obe možganski polovici in hitreje pridem do pravih rešitev. Za odklop od sveta pa grem ali smučat ali pa visoko v gore, kjer stvari vidim zelo drugačne, kot so v »dolini«.

Tik preden je svet obstal, je sodobna družba na visokih obratih drvela skozi svet 'hiper potrošnje' in produkcije. Kako gledate na to, da se moramo včasih malo ustaviti in si nastaviti zrcalo, pa čeprav pod prisilo?

Če se ne bi ustavili, bi nas zagotovo bolezni, žal. Mislim, da si nas je veliko posameznikov v teh dveh letih »nastavilo zrcalo« in smo se začeli spraševati ali nam kopičenje stvari sploh še koristi? Kaj me napolnjuje, s kom želim delati, kaj narediti, da bom izbiral bolj trajnostne rešitve za naš planet?

Kako pomembno si je vzeti odmor od dela in kako pogosto si ga vzamete vi?

Vsaj vsake dve do tri ure za približno 15 min, včasih tudi pol ure. Da se možgani predihajo, se spočijejo, malo razmigam telo in potem grem naprej. Letos se res več posvečam tudi svojemu telesu. Plezam, občasno jaham z dekleti, preventivno izvajam jogo, dvakrat na mesec grem v hribe, to vse spontano in vključim v šport družino.

Za optimalno delovanje pa res potrebujemo: dober spanec (sedem do osem ur), pravo prehrano, počitek, ko kakšen dan ne delaš nič (tu mi uspe pol dneva za začetek), dobro družbo, smeh, prave ljudi okoli sebe in prave sodelavce, to je zelo pomembno.

Zadnja leta veliko lažje govorite o človeški ranljivosti, z depresijo ste se srečali tudi sami ... Je v svetu športa za »šibkost« sploh kaj prostora in razumevanja?

Ne. V svetu športa ni časa in prostora za ranljivost. Ko si v njem, skozenj drviš opravilno naravnan: trening-kosilo-počitek-trening-masaža-spanje-zajtrk-trening ... neke vrste robotizem. Tu govorim za vrhunski šport. Vse nižje ravni ukvarjanja športa so zelo podpirajoče za mladostnika in odraslega. Redki so trenerji, partnerji, s katerimi lahko predelaš trenutke šibkosti (tako sem takrat gledala na svojo ranljivost jaz). In potem se ti kopičijo nepredelana čustva, ki jih nekateri po koncu kariere transformirajo v alkohol, droge, depresijo (jaz), nekateri pa gladko izpeljejo ta prehod.

Vsak dan sem bolj hvaležna. Za zdravje, otroke, moža, za tisto malo kar potrebujemo, pa smo zadovoljni.

Kaj pravzaprav je korporativni wellness in zakaj bi ga morali izvajati v vseh podjetjih?

Za vsakega posameznika pomeni wellness nekaj drugega, za nekoga je v podjetju wellnes že, če bi lahko delal od doma, imel pol ure časa za telovadbo ali sprehod zjutraj in ga ne bi porabljal v prometu, za drugega je boljša povezanost s sodelavci, za tretjega, razne fizične in sprostilne vaje na delovnem mestu. Pomembno je, da je pri vseh teh korporativnih wellness možnostih skupen rezultat, da se po tem dobro počutim in zato sprejemam boljše odločitve doma, na delovnem mestu, kjer koli. Vedno več podjetij se usmerja v zadovoljstvo posameznika znotraj delovnih procesov. Le zadovoljen posameznik pomeni na dolgi rok rast prometa, boljšo povezanost med zaposlenimi in podobno.

Zadnje mesece ste v okviru promocije iniciative Zeleno srce sodelovali tudi v slovenskem paviljonu na Expu v Dubaju. Kakšna je bila vaša vloga?

Kot Sophia Leadership coach sem bila del ekipe na Expu, kjer sem promovirala različne wellbeing tehnike – jogo, dihalne tehnike, sproščanje. Imeli smo tudi deset dogodkov z dvema partnerjema poleg Sophia Akademije – Riko, ki je postavil leseni paviljon, eden lepših na Expu in Knaufinsulation, ki je zgradil zeleno steno iz 70 % rastlin iz lokalnega okolja. Zelena stena je ohranjala varčnost porabe z vodo in zeleno svežino vse te mesece, prestala pa tudi preskus puščavske pokrajine.

Tudi sicer ste videli že veliko sveta. Kje ste najbolj doma?

Trenutno sem najbolj doma v Sloveniji. Tudi razmišljam, da bi si kupili večje posestvo, za kar navijajo tudi otroci, in uresničili mojo otroško željo, imeti konje in kasneje delavnice. Mislim pa, da sem bila že v 48 državah, v nekaterih celo večkrat.

V nastajanju je tudi vaša prva knjiga. Povejte nam več o tem ...

Tej knjigi rečem moj četrti otrok. Toliko časa je bila v etru, nekje tri leta že, preden se je začela pisati. Tudi v raznih terapijah sem vedno pogosteje začela prejemati sporočila - napiši knjigo.

To je res en tak skupni projekt, projekt založbe Chiara in pisatelja Jureta, ki jo piše ter mojih pripovedovanj doživljanja svoje poti, od bolnic do Olimpa, od šolanja doma in v tujini, čutenja kitov in delfinov, gora, šamanskih obredov, terapij, hkrati pa knjiga o upanju, ko ti življenje nastavi polno ovir in jih eno po eno preskakuješ, obogaten za dragocene izkušnje. Vedno sem sanjala, da rodim otroka – in sem tri, posadim drevo – ga še nisem, ampak bom na lastnem posestvu, obljubim – in napišem knjigo. Ker mi  sami časovno ni uspelo, je vesolje delovalo kot vedno, in mi v prejeto el. pošto poslalo Chiaro, čudovito založbo, Hano in Tadejo. Res sem vesela, da bo ta moj otrok točno po devetih mesecih pisanja v maju ugledal luč sveta. Čutim, da bo ta knjiga ljudem odpirala srca, tudi v svoje lastne zmožnosti, kaj je vse možno in kaj lahko naredijo še več, zase in za druge. In le tako bomo lahko kot rasa šli naprej.

Vse je v vibraciji. Ko smo v nizki energiji, raztreščeni, polni jeze, hitenja – privlačimo drame in podobne situacije. Ko smo v stiku s samim sabo, privlačimo dobro, lepo, božanske občutke.

Verjamete, da v svoje okolje privlačimo ljudi z isto energijo? S kakšnimi se najraje obdajate sami?

Vse je v vibraciji. Ko smo v nizki energiji, raztreščeni, polni jeze, hitenja – privlačimo drame in podobne situacije. Ko smo v stiku s samim sabo, privlačimo dobro, lepo, božanske občutke. In temu želim namenjati vedno večji del dneva. Sem še v procesu učenja. Projektov se ne lotevam, če ne čutim močne pozitivne vibracije, od ljudi v projektu in od samega sporočila projekta.

Vse težke preizkušnje, ki se nam zgodijo – kot na primer moja depresija – zelo počistijo krog prijateljstev. Sem zelo hvaležna, da jih je veliko odpadlo. Zdaj spoznavam nove in čudovite ljudi. In se sprašujem, kje sem živela, da do zdaj nisem opazila, kako čudoviti ljudje obstajajo/obstajate v Sloveniji, ki že zdaj kreirate za dobro človeštva. Vsak dan sem bolj hvaležna. Za zdravje, otroke, moža, za tisto malo kar potrebujemo, pa smo zadovoljni.

Kako si zastavljate cilje za naslednje mesece/leta in kaj vam pomaga, da se ti cilji tudi manifestirajo?

V zadnjem letu si sploh nisem zastavila nekih poslovnih ciljev, pa je bilo moje leto najboljše do zdaj. Bolj se nagibam k temu, da življenje teče skozme, ga opazujem, kaj mi sporoča, vizualiziram pa si le tistih nekaj ciljev, ki si jih srčno želim. Po navadi nakup zemljišča za posestvo, kot osebni cilj in še en poslovni cilj, koliko ljudem želim, da si z mojimi programi spremenijo kakšen delček dojemanja sveta. Pri tem mi pomaga umirjenost, opuščanje navezanosti na rezultat. Ko bosta primerna čas in prostor, se bo zgodilo, hvaležnost in vizualizacijo naredim vsake toliko časa. Vedno več časa tudi preživljam v naravi, sama ali skupaj z družino, kar me polni. In ker delam z veliko ljudmi, je to moja osnovna odgovornost – da sem polna. 


Več v kategoriji Dogodki

Več člankov iz te kategorije