Bodimo prepričani vase – tudi v besedi
Raziskovanje govorjenega jezika je tesno povezano z razumevanjem samega obstajanja in delovanja govorjenega jezika ter z delovanjem jezika nasploh. Pojem govor, kot slovenski prevod Saussurjevskega pojma parole, tako zajema obe jezikovni dejavnosti, pisno in govorno, pri čemer lahko poenostavimo, da gre za rabo jezika.
Z uveljavljanjem slovenščine v javnem družbenem prostoru skozi različna društva, gledališča, deželne zbore in šole, je postajalo vse pomembnejše vprašanje enotne govorne norme. Slovencem se je torej javni prostor za rabo slovenščine odprl razmeroma pozno, uporabniki pa so vanj vstopili z različnimi govornimi navadami in jezikovno kompetenco v knjižnem jeziku. Knjižnega jezika pa nikjer neposredno ne govorimo v takšni podobi kot je zapisan, temveč ga le beremo. Knjižna izreka je tako omejena na rabo v javnih govornih položajih, za potrebe komunikacije. Tako pogovorni jezik kot narečja zajemajo dve plasti jezika, in sicer višjo za posebno rabo in nižjo za bolj vsakdanjo rabo. Vsakdo si namreč izoblikuje določen lasten tip govorjenega jezika, ki je v skladu z njegovo kulturno stopnjo, z okoljem, v katerem živi, pa tudi z njegovim značajem. Tako govorni jezik v celoti gledano pri posamezniku ni enoten in enoplasten, ampak pravzaprav tudi znotraj lastnega maternega jezika izkazuje neko večjezičnost. Pogovorni jezik med uporabniki tako ni ustaljen zaradi križanja različnih plasti govorjenega jezika, ki vplivajo na njegovo spremembo.
Pri govoru bodimo pozorni na
- Mašila
Govorjeni jezik ima še eno pomanjkljivost – mašila. To so besede, besedne zveze ali pa zgolj medmeti, s katerimi govorec zapolni tišino, medtem ko izbira misel ali besedo. Najpogosteje uporabljena mašila so mhm, torej, skratka, v bistvu ipd. Ob pretirani uporabi mašil se lahko zgodi, da sogovornik preneha slediti govoru in presliši bistvo povedanega. Prav nič ni narobe, če naredimo premor. To je celo dobrodošlo, posebej takrat ko želimo, da sogovornik razmisli o izrečenem ali poda svoje mnenje.