Biti ranljiv je človeško, tudi če si vodja
Večna dilema, ali smo ženske boljše ali slabše vodje? Vodimo drugače, opazimo druge stvari pri ljudeh? Je to dejstvo ali le predsodek? Pravzaprav enoznačnega odgovora ni, tudi različne študije prinašajo različne zaključke. Od tega, da so ženske sprejele participativne sloge vodenja in bile bolj transformativne voditeljice kot moški do določenih ugotovitev, da v vodenju ni bistvenih razlik med spoloma.
Če stopimo čez študije in se ozremo po svojem delovnem okolju, hitro ugotovimo, da je covid-19 spremenil marsikaj. Včasih smo, tudi ženske, od vodij pričakovale, da svoje zasebno življenje skrijejo za strogo fasado in poslovno obleko. Da ne hitijo po otroke, da ne doživljajo stisk, ko svojega malčka jokajočega pustijo v vrtcu, da ne manjkajo na delovnem mestu zaradi svoje bolezni ali bolezni otrok. Od žensk smo pričakovali, da nikoli ne dajo občutka, da jim ne bo uspelo. Ženske vodje so zato zatirale svoja čustva, da bi delovale tako, kot se moški pogosto zdijo – da so torej stoične, neomajne, popolnoma predane predvsem delu. Se je pa v trenutnih časih covida-19 in posledično novo nastalih razmerah, ta fasada bolj ali manj zrušila.
Tudi kot vodje ohranimo svojo žensko energijo
