Karierni razvoj

Bistvo je v izmenjavi in deljenju, ne v kopičenju

Danes veliko govorimo o sreči. Ta se ne skriva v posedovanju, ampak v delitvi. Vsi poznamo trenutke, ko smo še posebej srečni in veseli in jih želimo čim prej podeliti z drugimi. Zakaj? Ker s tem še povečamo njihovo moč. Žalost in skrbi postaneta manjša, če ju delimo z drugimi. Vse dobrine na tem svetu so nam dane z namenom, da jih delimo med seboj, ne da jih kopičimo. Tudi talent, znanje in veščine. Ko smo v nečem še posebej dobri, smo dolžni to prenašati naprej, za skupno dobro.

Ljudje imamo z namenom dve roki. Eno, da sprejemamo, in drugo, da dajemo. Ali, kot pravi Billy Graham: »Ljudje nismo cisterne za shranjevanje, temveč kanali za izmenjavo«. Za dosego svojih ciljev potrebujemo znanje, informacije, povezave, priložnosti. Vseživljenjsko učenje je nuja, ne več izbira. Biti informiran o aktualnem dogajanju in trendih je predpogoj za ustrezno odzivanje, načrtovanje in za vodenje dialoga, ki pelje v različne oblike sodelovanja. Poznavanje širše slike in splošna razgledanost nam omogočata sklepanje novih znanstev izven ustaljenega kroga. Velikost socialne mreže naj bi kazala na naš vpliv v družbi. Če nisi prisoten na družabnih omrežjih in se ne moreš pohvaliti z impozantnim številom sledilcev, je podobno, kot da te ni. In tako smo pod nenehnim pritiskom kopičenja  vsega  naštetega in krepitve občutka vedno večje moči. In prav v tem se skriva past. Pravo moč namreč pridobimo šele, ko pridobljeno delimo z drugimi. Tudi, ali še posebej, znanje in informacije. Pa smo sploh pripravljeni in ali znamo to, kar s trudom pridobimo in ustvarimo, deliti med seboj?

Ali znamo in smo pripravljeni deliti znanje?

Znanje je vedno bilo tista dobrina, ki nas je ob delu, vztrajnosti in disciplini, pripeljalo tja, kamor smo si želeli. Kljub temu sta v odgovoru na vprašanje, čemu se moramo zahvaliti za to, da smo, kar smo, na prvem mestu najpogosteje delo in vztrajnost. V resnici pa je to znanje. Le zakaj to tako redko povemo naglas, zakaj ga skrivamo za navidezno skromnostjo, namesto da bi se z njim pohvalili? Dobro pri tem je, da znanje počasi in vztrajno postaja živa vrednota in tudi pridobiva vrednost.

Pri uspešnem vodenju in poslovanju je najpomembnejša matematična operacija deljenje, ne množenje. Deliti uspeh, odgovornost, priznanje, prepoznavnost, slavo in ne nazadnje dobiček.

Včasih je zadostovalo znanje,  ki  smo ga pridobili med rednim šolanjem in kasnejšim študijem. Danes vemo, da to komajda zadostuje za vključitev na trg dela oziroma v okolje, v katerem želimo ustvarjati. Potem pa se, če želimo v času nenehnih sprememb še naprej rasti, se razvijati in biti enakov- reden člen družbe, pravo učenje šele začne. Pri tem se ne smemo zanašati samo na podporo okolja, v katerem delujemo, ampak na lastno pro-aktivnost, z iskanjem vedno  novih  izzivov in priložnosti za rast. Za vseživljenjsko učenje sta potrebna čas, volja in močna notranja motivacija, katere glavni vir sta radovednost in zadovoljstvo ob nenehni osebni rasti in napredovanju. Tudi, če nismo nikoli prav uživali v šoli, je vedno pravi čas, da začnemo uživati v učenju tega, kar nas resnično zanima in kar lahko hitro uporabimo pri svojem delu oziroma v vsakdanjem življenju. In ko učenje postane del našega vsakdana, se mu ne moremo več odpovedati. Tu pa se skriva že nova past. Nikoli do zdaj še nismo živeli v takem obilju različnih vsebin, oblik in načinov pridobivanja znanj. To nas kaj hitro potegne v svet zbiranja potrdil o udeležbi, licenc in certifikatov, v strah, da ne bi česa zamudili. V zanko »čezmernega učenja« se radi ujamemo tudi, ko se podamo na pot podjetništva. Ko mislimo, da moramo biti 100-% suvereni, vse poznati do zadnje podrobnosti, namesto da bi se sprostili in si rekli, da znamo dovolj, in da se bomo ostalo naučili sproti. Da bi k stvarem pristopali odgovorno in hkrati lahkotno. Kako med skoraj brezmejnimi možnostmi nabiranja znanj izbrati tisto, kar nam bo koristilo in ob čemer bomo uživali? Ko nam učenje ne bo v breme, temveč bomo čutili samo zanos? Tako, da si postavimo konkretne cilje, da pri izbiri načina pridobivanja znanj izhajamo iz lastnega učnega sloga in da si pred izbiro vsebin odgovorimo na vprašanje, kaj bomo s pridobljenim znanjem počeli, kje in kdaj ga bomo uporabili in  kako  nam bo spremenilo življenje na bolje. S tem smo pripravljeni, da med razpoložljivimi viri in načini izberemo zase najustreznejše, da učenje umestimo v svoj vsakdan in si z njim zapolnimo vsa časovna okenca, razen, ko se odločimo za popolni odklop. Pa še takrat se nevede učimo. Za pridobivanje znanja je kljub zanosu, ki ga ob tem čutimo, potrebno veliko časa in lastne motivacije. Zakaj bi ga torej delili z drugimi? Zato, ker z deljenjem njegovo vrednost še povečamo in ker se ob tem, ko znanje prenašamo na druge, tudi sami največ naučimo. Kot se učimo iz vsakdanje interakcije z drugimi in s preizkušanjem novih in osveženih znanj v praksi. Vse več raziskav namreč kaže, da kar 75 % tega, česar se naučimo, pa ne uporabimo, pozabimo v tednu dni. Pri uspešnem vodenju in poslovanju je najpomembnejša matematična operacija deljenje, ne množenje. Deliti uspeh, odgovornost, priznanje, prepoznavnost, slavo in ne nazadnje dobiček.

Skrivnost naše moči je v deljenju znanja in informacij, ne v njunem malikovanju

in zadrževanju.


Več v kategoriji Karierni razvoj

Več člankov iz te kategorije