Jezik

Angleške besede – naredim jih sam

Zgodovina vsakega jezika je vedno zgodba o narodu, ki ta jezik govori. Jezik je najstarejša in najdragocenejša dediščina vsakega naroda, je mozaik, sestavljen iz zgodovinskih slik preteklosti in iz vsakdanjih podob sedanjosti. Vsak rod pusti svoje sledi v jeziku, zato je v njem zapisana zgodovina, miselnost in značaj vsakega naroda.

Poskusimo si poenostaviti, zelo poenostaviti zgodbo angleške zgodovine, ki se odraža v jeziku. Po propadu rimskega cesarstva so Britanijo v 5. stoletju preplavila germanska plemena Angli, Sasi in Juti in kasneje še Dani. V 11. stoletju pa so otok zavzeli Normani, ki so pod vodstvom Viljema Osvajalca pridrli iz današnje Normandije. Anglosaške plemiče so Normani pregnali iz njihovih gradov, anglosaške kmete pa spremenili v tlačane. Normani so bili romanizirano ljudstvo in so prinesli v Britanijo jezik, ki je bil dediščina starega Rima. Med stoletji se je ta romanski jezik normanskih gospodarjev zbližal z anglosaškim jezikom njihovih podložnikov. Na tem stičišču se je ustvarila angleščina, vendar sledi tega dogajanja so v današnji angleščini zelo očitne, na primer:

Večina angleških besed za vsakdanjo rabo je še danes germanskih. Preproste, kratke besede neukega anglosaškega kmeta (house, roof, door, cat, dog ...), besede, ki segajo v pojmovni svet, pa so večinoma romanskega izvora. Primer:

Ko se bomo lotili načrtnega sestavlja- nja besed, bomo s tankim posluhom sestavljali jezikovne »lego kocke«, na primer: besedo happy čutimo kot germansko, zato jo bomo dopolnjevali z germanskimi dopolnili: happy – un- happy – happiness – unhappiness … Romansko besedo legal pa bomo preoblikovali »po romansko«: legal – illegal – legalize – legalization …

Vsekakor je tako sestavljanje besed bližnjica do stoterih besed, ki jih lahko sami naredimo. Načeloma germanskim besedam dodajamo germanske »dodatke«, na primer:

– worker …

Seveda, gre le za neka načelna pravila. Jezik je preveč svobodna vrednota, da bi ga mogli spraviti v neke kalupe. Pa vendar, poskušajmo najti neke smernice. Ko se učimo tujega jezika, se moramo vsekakor naučiti dva- do tri tisoč besed za vsakdanjo rabo, da pridemo do stopnje vsakdanjega sporazumevanja v tujem jeziku, pri nadgradnji besedišča pa je najbolje, da se usposobimo za »gradnjo« besed.