Intervju

Ana Lukner Roljić: »V življenju je izjemno pomembno, da najdemo svoje poslanstvo«

Verjetno ni Slovenca, ki še ni slišal za Anino zvezdico, organizacijo, ki nas z vsakim projektom poveže in pokaže, da nam ni vseeno za stiske soljudi ter znamo stopiti skupaj, ko to res šteje. Zagotovo pa vam je znan tudi obraz njene ustanoviteljice Ane Lukner Roljić, ki ima v svojem življenjepisu veliko resnično impresivnih alinej.

Mislim, da me v prihodnosti čaka veliko zanimivih stvari. Vsekakor pa je pomembno, da ostanem trdno na tleh in vem, kaj v življenju zares šteje.

Ana Lukner Roljić je predana filantropistka z več kot 10-letnimi izkušnjami, ustanoviteljica Anine zvezdice in platforme Truhoma, ki stremi k temu, da dobrodelnost ustvari popolnoma transparentno. Na svoji karierni poti pa je pravzaprav mednarodno priznana podjetnica in vizionarka ter navdihujoča govornica. V tokratnem ADMA intervjuju nam je zaupala, pred kakšne izzive je postavljena filantropija in s čim se včasih soočajo prostovoljci, ki namesto zahval, kdaj dobijo celo grožnje. Pa tudi o tem, zakaj je pomembno, da najdemo svoje poslanstvo, in tem, kaj osrečuje njo.

December je mesec kontrastov, mesec, ko se prižgejo luči in na obrazih zarišejo nasmehi. Hkrati je to tudi mesec, ko marsikdo namesto luči vidi temo in namesto smeha dobi solzne oči. Ekipa Anine zvezdice in Truhome ima v tem mesecu še bolj polne roke kot običajno, a kot opozarja Ana, so ljudje v stiski čez vse leto. Poglejmo, kakšna je Anina pot.

Slovenija vas je spoznala, ko ste leta 2010 ustanovili Anino zvezdico, ki je danes največja transparentna neprofitna organizacija v Sloveniji. Na kakšne pasti in ovire dobrodelnosti bi izkušena Ana danes opozorila Ano, ki je začenjala svojo pot?

Veseli me, da sem – tako kot vse v življenju – ta projekt začela z dušo in srcem. Kadar delaš s takšnim namenom, si težko kar koli očitaš. Zato bi se danes projekta lotila enako. Težko bi si svetovala ali se opozorila, na kaj vse bom naletela. Ko sem začenjala, sem približno vedela, kakšne težave ima dobrodelnost, ampak sem na svojo pot stopila kljub tem. Ne glede na ovire, če verjameš vase, je to najpomembnejše. Na tak način v delu tudi uživaš, s tem pa s seboj potegneš tudi druge ljudi.

Kateri so največji izzivi dobrodelnih akcij, s katerimi ste se spopadali čez leta?

Za Slovenijo je bil velik izziv, kako opredeliti družine, ki res najnujneje potrebujejo pomoč. Naš sistem tu ne deluje in bi ga morali »zradirati« ter postaviti na novo. Žal veliko ljudi izkorišča socialno pomoč, po drugi strani pa imamo družine, ki so v resnično hudi stiski in za pomoč iz različnih razlogov niti nikoli ne prosijo.

Zato smo zelo hitro vedeli, da bomo sestavili svojo bazo ljudi, ki potrebujejo pomoč, da ta res 1000-odstotno pride v prave roke. Ponosna sem, da nam je to bazo uspelo sestaviti. A za to smo prestali veliko, lahko bi napisala kar knjigo, kaj vse nas je doletelo. Od groženj in nasilja, do tega, da so me čakali v skladišču in stisnili ob steno … Ne le jaz, tudi drugi naši prostovoljci so šli čez kup težkih stvari.

Pri Anini zvezdici mi je smešno, da po 13 letih ogromno ljudi še vedno misli, da je to moja služba … Ljudje mislijo, da s tem ogromno služimo, kar absolutno ne. To delamo v svojem prostem času.

Ampak to moraš očitno prestati, iti v drobovje, da dobiš vpogled v dejansko stanje. Ko si enkrat v tem, tudi hitreje ugotoviš, katere »dobrodelne« organizacije delajo s srcem in dušo in katere s figo v žepu. Na splošno je tako v dobrodelnosti, nekdo dela s čistimi nameni, vedno pa se najde tudi kdo, ki ima še kakšen drug motiv.

Kakšno leto je za vami? Kaj ga je najbolj zaznamovalo in kaj ste od njega odnesli?

Vsekakor sem resnično hvaležna, srečna, da imam takšno družino, moža Dejana, sina Jacka. Res smo dobra ekipa. Naša celotna družina je naše največje bogastvo, brezpogojno povezana in to mi največ pomeni.
Sem pa v zadnjem letu za najhujšo obliko demence, s katero se je borila dvanajst let, izgubila svojo ljubo mami. Hkrati sem zagnala svoj življenjski projekt, ki je posvečen tudi njej – Truhoma. Moje življenje je vedno precej pestro, polno vzponov in padcev. Ampak padci so tisti, ob katerih rastem, zato pustim, da se me dotaknejo.

Oba z možem sva trenutno v poslu zelo aktivna, mislim, da se včasih sploh ne zavedava, koliko sva v tem času naredila in kako hitro se nama življenje odvija. Hkrati pa sem zelo hvaležna, da še vedno veva, kaj v življenju resnično šteje. Naš dom, naše gnezdo in ljubezen, to zelo skrbno varujeva.

Na svoji poti se srečujete s številnimi težkimi življenjskimi zgodbami. Se vam kdaj zgodi, da vam kakšna ne pusti spati?

Res je, težkih zgodb je ogromno že od samega začetka. Prvih sedem let Anine zvezdice velikokrat nisem spala, ko sem prebirala zgodbe ljudi. Seveda se vznemiriš. Ampak na koncu si ti tisti, ki mora biti močan. Zanje, za ljudi. Zato, da se lahko z njimi pogovarjaš, jih objameš, razumeš. To jim manjka.

To učim tudi vse prostovoljce, ki se soočajo z enako izkušnjo. Težko je, a naša naloga je, da smo njihov steber. Čez leta pa sem ugotovila, da moraš poskrbeti tudi zase. Če ti nisi v redu, ne moreš več pomagati. Moraš zrasti tudi v tem, moraš postati opora, najprej samemu sebi, da si nato lahko tudi opora drugim. Vse moje življenje je razpeto med poslovno potjo, med Kalifornijo in Evropo in med dobrodelno potjo ter družinskim življenjem. In tu moraš najti ravnotežje.

Bi rekli, da takšno poslanstvo zahteva mehko srce, a trdo kožo?

V življenju je izjemno pomembno, da najprej sploh najdemo svoje poslanstvo. Veliko ljudi ga ne najde, zato se ujamejo v začaran krog nezadovoljstva. Dobro je, da spoznamo, kdo smo, kaj smo, kaj nas zares žene in definira.

Slovenci smo izjemno, izjemno dobrodelni. Na to sem zelo ponosna.

Moje poslanstvo je vsekakor pomoč drugim, združevanje ljudi v pravih vrednotah, želja po spreminjanju sveta na bolje, to me žene. Je za to treba imeti mehko srce? Mislim, da se v to empatijo rodiš, oziroma si v to vzgajan. To mi je bilo nekako podarjeno v zibko. Se pa čez čas učim in pridobivam tršo kožo. Vseeno pa sem v osnovi zelo čustvena in me srce, močna ženska intuicija vodita pogosteje kot glava. Imam pa tudi srečo, da sem z mamo in očetom živela prave vrednote in res čutila našo ljubezen. Za to sem neizmerno hvaležna.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o dobrodelni organizaciji, kot je Anina zvezdica?

Pri Anini zvezdici mi je smešno, da po 13 letih ogromno ljudi še vedno misli, da je to moja služba. Pri nas veliko ljudi preprosto ne more doumeti, da človek lahko počne več stvari hkrati in je v njih tudi uspešen. Američani, s katerimi delam, to, da si lahko proaktiven na več področjih, veliko lažje sprejemajo.

Najbolj me preseneča prav to, da ljudje mislijo, da je to naša služba, da s tem ogromno služimo, kar absolutno ne. To delamo v svojem prostem času. Nihče od nas v Anini zvezdici ni zaposlen, niti nakazilo denarja k nam ni mogoče, finančnih sredstev ne sprejemamo. In to nas dela posebne. Največjo zgodbo smo naredili brez denarja in v našem prostem času. Resnično si želim, da se po toliko letih to končno zasidra v ljudi in to dejstvo sprejmejo.

Decembra se donatorji najbolj aktivirajo, potem pa je konec. Januar je za družine v stiskah še posebej težak in depresiven mesec.

Anina zvezdica združuje kar 150 prostovoljcev, in kot ste že povedali, deluje v njihovem prostem času ter brez denarja. Pa kljub temu dejstvu se tudi prostovoljci srečujete z neupravičenimi očitki?

Žal je tako. Očitki, kot so »Ana itak služi z Anino zvezdico« me seveda prizadenejo, oziroma po toliko časa niti ne več in so mi takšne opazke že malo smešne. Žalosti me, da je takšna ozkogledna mentaliteta del Slovencev. Gre za odrekanje lastnega prostega časa za boljši svet, pa še vedno ni dobro. Seveda to prizadene tudi vse moje zvezdice, prostovoljce. A smo se navadili, da trikrat vdihnemo in nadaljujemo s svojim poslanstvom. Če imaš svoj fokus, vizijo, te težko kar koli zamaje.

Foto: OSEBNI ARHIV

Filantropija je eno najplemenitejših poslanstev, hkrati pa je nezaupanje v delovanje dobrodelnih organizacij precej visoko. S svojo novo organizacijo Truhoma ste napovedali transformacijo filantropije, vaš cilj pa je donacije narediti povsem transparentne. Kako je pomembno za donatorje, da vedo, kam gre njihova donacija in kako je uporabljena?

To, da filantropija ni transparentna, sem dojela zelo hitro. Za zaveso je to marsikje lahko velik posel. Ravno filantropija je tista, ki bi morala postavljati določen standard, vrednote in žal ni vedno tako. Kar je najhuje, da je nekako nedotakljiva. Vsi vemo, da se dogaja določena zvijača, a se je ne dotaknemo, ker je skoraj sveta.

Z Anino zvezdico smo pokazali, kako biti stoodstotno transparenten in delati brez denarja. Kar pride k nam, gre naprej v prave roke. Kako zdaj to premakniti na višjo raven? Kako to prenesti na globalno raven in zatresti sistem? Z digitalizacijo in transformacijo filantropije. Ko sem se leta 2016 začela spoznavati s tehnologijo blockchain, sem si rekla Vau, to je popolno orodje, ki ga lahko pripeljem v filantropijo.

Zaradi svoje povezave s Silicijevo dolino sem vedno blizu svetu visoke tehnologije, vedno se mi je zdelo izjemno, da bi združila oba svetova, torej tehnologijo in filantropijo. In s pomočjo blockchaina lahko na katero koli področje filantropije prinesemo stoodstotno transparentnost, sledljivost in učinkovitost. Takšna bi filantropija morala biti. Od tega nikoli ne bom odstopila.

Ko nekaj prebereš, moraš znati oceniti, kam boš to popredalčkal in kaj verjel. Predvsem pa je pomembno, da se čim manj zapletaš v situacije, kjer se opravlja, širi neresnica. Če stojiš na svojih nogah, znaš dobro oceniti, kaj je prav in kaj ne.

Grozno je, da donator nameni svoja finančna sredstva in upa, da so bila namenjena, kamor mu je bilo rečeno, da gredo, a v resnici ne ve zagotovo. Ta dvom je zame nedopusten. Pri Truhomi je to kristalno jasno.

Truhoma v svojem jedru ni dobrodelna organizacija, temveč ponudnik tehnoloških rešitev. Transparentnost in sledljivost vsake donacije ste omogočili s tehnologijo veriženja blokov (blockchain). Ker gre za izjemno uspešno, a razmeroma novo tehnologijo, pa je ta slabše razumljiva večini splošne populacije, ki ji zaradi nerazumevanja morda ne zaupa. Kako ste se spopadli s tem paradoksom?

Drži, blockchain je zakomplicirana tehnologija. Ves čas se razvija in morda jo je trenutno še težko razumeti. Bi pa poudarila, da je najboljši primer uporabe te tehnologije ravno v dobrodelnosti. Ker prikazuje to sosledje, transparentnost in sledljivost. Ničesar ne moreš spreminjati za nazaj, kar je dodatno varovalo. Z nerazumevanjem same tehnologije se spopadamo tudi tako, da ljudi izobražujemo o blockchain tehnologiji, ki bo temelj za marsikaj. Ne samo, da se svet premika v to smer, ampak je ta prihodnost že tu!

Kako blizu sta vam sicer tehnologija in vsesplošna digitalizacija sveta? Se kdaj lahko popolnoma odklopite iz omrežja?

S tem sem rasla. Z 18 leti sem prišla v Silicijevo dolino, kjer sem dobila športno štipendijo za tenis na San Jose State University, kjer sem diplomirala iz mednarodnega poslovanja, nato pa magistrirala v Ljubljani. Ves čas sem bila v osrčju inovacij, startupov in obkrožena s podjetji, ki so danes največja na svetu. Svojo poslovno pot sem nadaljevala v tem svetu.

Ja, težko se je odklopiti. Kar je na trenutke grozno. To je zelo hiter svet, če nisi na vrhu, si zadaj. Je pa digitalni svet vseeno izjemno zanimiv, ta inovativnost me žene. Je del mojega življenjskega sloga, to sem jaz. Tudi Dejan je v tem svetu, veliko stvari v inovacijah, startupih in visoki tehnologiji delava skupaj in zna biti noro. Ko se nama je rodil Jack, sva se zavedela, da se moramo občasno le odklopiti. Imava pa za prihodnost v načrtih tudi malo bolj umirjeno življenje …. Močno upava, da nama uspe (smeh).

Čeprav splet ponuja obilo izjemnih priložnosti, pa je hkrati tudi odlično orodje za širjenje neresnic, lažnih novic in prevar. Kako v boj proti njim?

Dobro vprašanje. Težko. Mislim pa, da če vsak človek živi svojo resnico, točno ve, kaj je res in kaj ne. Ko nekaj prebereš, moraš znati oceniti, kam boš to popredalčkal in kaj verjel. Predvsem pa je pomembno, da se čim manj zapletaš v situacije, kjer se opravlja, širi neresnica. Če stojiš na svojih nogah, znaš dobro oceniti, kaj je prav in kaj ne.

Je praznični december mesec, ko smo najbolj dobrodelni? Ali pa je višina zbranih sredstev bolj odvisna od odmevnosti kampanje?

Pogosto poudarim, da smo decembra res najbolj aktivni na tem področju, ne smemo pa pozabiti, da so ljudje v stiski vse leto. Decembra se donatorji najbolj aktivirajo, potem pa je konec. Januar je za družine v stiskah še posebej težak in depresiven mesec. Ljudem je treba pomagati skozi vse leto.
Moramo se tudi zavedati, da je nova kriza že tu. S kovidom je postalo še huje, prošnje so vedno bolj grozovite, ljudje ne pridejo finančno čez mesec. In to ljudje, ki delajo, pa ni dovolj. Ljudje, ki so že v pokoju in so delali vse življenje, pa je pokojnina tako mizerna, da ves mesec ne jedo mesa …

Mislim, da je pri dobrodelnosti treba delati trajnostno. Slovenija in svet nikoli ne bi smela dopustiti, da je med nami toliko lačnih, saj je na svetu dovolj vsega. Hkrati pa vedno tudi povem, da je pomoč sočloveku naša dolžnost.

Foto: OSEBNI ARHIV

Res kaže, da bomo v prihodnjih mesecih še občutneje zaznali vrzel med tistimi, ki imajo veliko, in tistimi, ki nimajo ničesar. Kaj bi rekli tistim, ki so prepričani, da kot posamezniki ne moremo prinesti sprememb na bolje?

Vsak od nas je lahko enkrat v stiski in to ni nobena sramota. Ta stigma mora stran.

Vsak posameznik lahko naredi spremembo. Ko se posameznik odloči za nekaj, kar je dobro in v to srčno verjame, zagotovo za seboj potegne še koga, ki mu sledi. Tako se začnejo delati spremembe. Če samo sediš doma in čakaš, da to naredi nekdo drug, ne narediš ničesar. Pri uresničevanju svoje ideje, vizije je izjemno pomembna tudi ekipa, ki jo moraš ves čas navdihovati.

Truhoma (true and honest mankind) poudarja prav to, da si pristen in iskren sam s seboj. Vsak med nami ima priložnost, da naredi nekaj dobrega. Da uresniči svoj najvišji potencial. Če bi se vsak med nami pomikal v to smer, bi bil svet veliko lepši. Ker bi delovali iz srca in izklapljali svoj ego.

Kako radodarni smo Slovenci, ko je treba priskočiti na pomoč ljudem v stiski?

Slovenci smo izjemno, izjemno dobrodelni. Na to sem zelo ponosna. Z Anino zvezdico smo združili ljudi s pravimi vrednotami in ustvarili gigantsko gibanje. Postavili smo nov trend v dobrodelnosti po Sloveniji, ki ga zdaj Truhoma nadaljuje na svetovni ravni.

Marsikdo si želi pomagati, a morda niti sam zase nima dovolj finančnih sredstev. Kako smo lahko dobrodelni, ne da bi za to morali donirati denar?

Ko sem začenjala z Anino zvezdico, sem vedno rekla, ni samo v denarju, poglejte, kaj že imate doma in čemu se lahko odpoveste. Dobro delo je tudi, če znaš prisluhniti človeku, mu nudiš toplino in ga ne obsojaš. Vsak od nas je lahko enkrat v stiski in to ni nobena sramota. Ta stigma mora stran.

Vaše delo in življenje sta razpeta med Slovenijo in ZDA. Kje je torej vaš dom, kje preživite največ časa?

Pred kovid časi sem bila večino časa v Silicijevi dolini, trenutno sem več doma, v Sloveniji. Po novem letu pa bom imela spet več poti v Ameriko. V Silicijevi dolini zdaj odpiramo Truhomo, kjer je sicer tudi naš sedež. Poleg tega sem tam že nekaj časa tudi članica upravnega odbora dveh podjetij.

Se vam je, odkar ste mama, pogled na svet kako spremenil? Imate zaradi te vloge več strahov ali večjo moč?

Drži, odkar sem mama, na svet gledam malo drugače. Še bolj se zavedam, kako pomembno je, da delamo samo še dobro za ta svet. V bistvu ni več časa za sanje in obljube, ker smo resnično zabredli. Čas je samo še za akcijo! Skrbi me, kako bo moj Jack živel čez 30 let. Zato se z možem na svojem področju trudiva stvari spreminjati na bolje. In upam, da to delajo tudi drugi, sicer bomo prepozni.

Grozno je, da donator nameni svoja finančna sredstva in upa, da so bila namenjena, kamor mu je bilo rečeno, da gredo, a v resnici ne ve zagotovo. Ta dvom je zame nedopusten. Pri Truhomi je to jasno.

Trudim se, da strah postavljam na stran. Strah je ego. Raje ga pretvorim v priložnost, da sem boljša. In da sem vzgled svojemu sinu. Želim si, da bo zdrav, da bo našel svoje poslanstvo, sledil srcu, širil ljubezen, kasneje svojo družino in razširil naše gnezdo.

Kje sami polnite svoje baterije, dušo in iščete navdih?

Sama sem vedno obkrožena z ljudmi, zato mi kdaj manjka tišine. Cenim svoj notranji mir, zato ga poskušam najti v meditaciji, rada se umaknem v samoto, v naravo. V tišini se spočijem in najdem navdih. Pa tudi zelo rada kuham za svojo družino!

Zdi se, da vam idej in energije za pomoč ljudem ne bo zmanjkalo. Koliko načrtov za prihodnost je še zapisanih v vašem vizionarskem dnevniku?

Moja vizija je bila zelo jasna že od majhnega. Spremeniti svet na bolje. To se sliši tako klišejsko, ampak res je tako. Nekako se čutim poklicano za to. Želim si, da s Truhomo postanemo standard, sinonim za transparentno dobrodelnost na globalni ravni. Kar se lahko razširi tudi na druga področja. Mislim, da me v prihodnosti čaka veliko zanimivih stvari. Vsekakor pa je pomembno, da ostanem trdno na tleh in vem, kaj v življenju zares šteje.

Foto: OSEBNI ARHIV

Številka:

Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije