Intervju

Aljoša Bagola: »V celičnem spominu našega palca je, da odklenemo telefon in buljimo vanj, še preden se tega sploh zares zavemo«

Aljoša Bagola je eden tistih sogovornikov, ki ti dajo misliti. Da je ustvarjalna igra z besedami tista, v kateri je resnično izmojstren, je jasno takoj, ko spregovori. In če običajno velja pravilo, da si dober, ali z besedami ali s številkami, vsakič znova preseneti tudi s tem, s koliko podatki v obliki števil, letnic in statistik povsem ležerno in iz spomina pospremi svoje modre misli. Verjamem, da se boste ob branju naslednjih strani večkrat ujeli, kako si prikimavate, si jih poskušate čim bolj vtisniti v spomin in jih živeti tudi v praksi. Želim si, da vam to tudi uspe.

Aljoša Bagola
Če si zaprisežen notranji rasti, je dobro stikati
po sebi, saj v področju udobja
ni rasti.

Aljoša Bagola je priznan predavatelj, slovenski kreativni direktor desetletja in avtor knjižnih uspešnic Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke ter Srečo, prosim, ki sta najbolje prodajani knjigi leta 2020 in 2022 pri nas. V svoji dvajsetletni oglaševalski karieri je snoval največje tržnokomunikacijske projekte v Sloveniji in v širši regiji. Za svoje delo je prejel več kot 150 nagrad in priznanj na domačih in mednarodnih oglaševalskih festivalih, agencija Pristop, kjer je ustvarjal in vodil kreativni oddelek, pa je bila razglašena za oglaševalsko agencijo desetletja. Poročen je z igralko Ivo Krajnc Bagola, s katero imata hčerko Sofio. Po slovesu od oglaševalskega sveta se posveča predavateljstvu, svetovanju o kreativnosti, pisanju in izbranim komunikacijskim projektom, maja pa mu bomo prisluhnili tudi na odru Kongresa ADMA!

Odkar smo vas nazadnje gostili na ADMA odru, se je v vašem življenju in življenjepisu spremenilo marsikaj. Po dveh izjemno uspešnih desetletjih dela v oglaševalski agenciji ste stopili na pot samostojnega podjetnika. Ali kaj pogrešate agencijsko življenje? Na kakšne izzive in radosti
samozaposlitve ste naleteli?

Moj gimnazijski razrednik in profesor nemščine je rad rekel JAIN. Se pravi ja in ne(in). Moja odločitev sicer res izhaja iz želje po stopanju po svoji poti, kjer sem v stiku s svojimi vrednotami in poklicanostjo, a včasih vseeno pogrešam dinamičnost oglaševanja. Agencije ostajajo otoki zunajserijskega razmišljanja, kjer na sestanek vkorakaš z najbolj norimi idejami in imaš za mizo pet somišljenikov. Iz tega nato nastane projekt in kmalu po tem, ko se ideja rodi v tvoji glavi, že dobi konkretno obliko in deluje na trgu. To mi je bil vedno čaroben del oglaševanja, ki ga pogrešam.

Trenutno je trženjski del mene, v katerem sem se izmojstril, prepuščen samemu sebi, a mi še vedno prišepetava te nore ideje. Najboljše ideje, ki bi lahko delovale na svetovni ravni, si zabeležim in morda bom to nekoč komu celo poslal. A v tem trenutku se s tem poslom, vsemi pričakovanji in pritiski, ki pridejo z odgovornostjo, da zagotavljaš rešitve, ki pobirajo nagrade za učinkovitost in navdušujejo, ne bi več ukvarjal. Hvaležen sem za svojo pot, ta del življenja obravnavam zelo nostalgično, ponosen sem na svoje dosežke in zapuščino. Potem pa s to nostalgijo zaključim in se zdravo zazrem v prihodnost in ukoreninim v sedanjost.

Trenutno snujem predavanja za tujino, tudi prva knjiga je končno prevedena v angleščino, in stvari se lepo sestavljajo. Je pa tempo zdaj veliko bolj naklonjen duševni čilosti in podobi življenja, ki ti pritiče pri štiridesetih (smeh).

Zvestoba sebi je težka valuta, ki pa ti jo že tako zgodaj pogojijo s tem, da moraš uresničiti pričakovanja nekoga drugega.

Imate zdaj najstrožjega šefa, kar ste jih kdaj imeli?

Mislim, da sem bil sam sebi od nekdaj najstrožji šef. Ta naš notranji glas, ki mu jaz pravim »narator iritator«, ne zna vedno utihniti, ne stegovati očitajočega prsta in pokvariti dneva. Ampak ko začneš spoznavati svojo notranjo arhitekturo, kaj so tvoji obrambni mehanizmi, frustracije, potreba po tem, da vedno blestiš, si odobravan in občudovan, potem lažje zamahneš z roko.

Psihiater Daniel Siegel pravi »Name it to tame it«, torej poimenuj in obvladuj. Ko sebe ne vidiš več zgolj kot različice, ki je nastala z nenehnimi ponovitvami istega načina mišljenja, ki so posledica vzgoje, okolja, vrednot, takrat se lažje razbremeniš pritiska, da vedno nekaj moraš, da bi se počutil vrednega. Veliko ljudi se s krotenjem te identitete ne ukvarja in raje naredi vse, kar mu pravi notranji glas. A če si zaprisežen notranji rasti, je dobro stikati po sebi, saj v področju udobja ni rasti.

Na police knjigarn ste v tem času poslali že dve knjigi. Tisti, ki so vas že brali ali poslušali, zagotovo že prepoznajo vaš slog, ki je poln hudomušnih besednih iger, izpeljank in rim. Kar predstavljam si lahko, da je tak tudi vaš notranji glas. Se kdaj ujamete, da vam možgani mimogrede navržejo skovanko?

Se! To je že avtomatizem. Temu kreativcu v sebi pustim do besede, čeprav vsako besedo razdre in spet sestavi. Vsakič se zgodi krč črk (smeh). Kot pravi Wittgenstein »Meje mojega jezika so meje mojega sveta«. S tem odkrivam poti do čudenja nad svetom. V vsaki besedi se skriva veliko dobrih idej.

Na primer – danes ponoči me je sosed, študent, zbudil, da sem bedel nekaj ur. In v tem času sem si sestavil celo predavanje v angleščini, zgolj na podlagi premetank. Zato te prebliske jemljem z vso resnostjo. Če nimam svinčnika in papirja ob postelji, mi lahko veliko stvari pobegne.

Kreativec ste torej po poklicu in duši, ustvarjalni proces vašega dela pa zato nima fiksnega urnika in ideje ne voznega reda. Vas najboljše zamisli običajno srečajo sredi noči in bi jih pozabili, če jih ne bi takoj zapisovali?

Zapisujem si jih povsod. Pozabim jih načeloma ne, a ko se kdaj zdramim, si stvari ponavljam in utrjujem. Moram pa paziti, kaj pred spanjem pijem in jem, da me to ne prebudi, ker ko enkrat odprem oči in glava začne delati, je konec. Včasih je to res naporno (smeh).

Glede na to, kako pisan je vaš besedni zaklad, s čim ga hranite?

Brez glutena, laktoze in jajc (smeh) …

… in veliko knjig za večerjo že v otroštvu?

Seveda. V razpotegnjenih popoldnevih, ko ni bilo veliko možnosti prepuščanju vsebin s televizije in drugih tehnologij, si se preprosto moral znajti z domišljijo. To je bil moj pobeg. Starša sta bila gostinca, zato sem bil kot otrok pogosto sam in domišljijsko okolje mi je bilo vedno blizu.

Ne preizprašujem posebej razlogov, zakaj se je to zgodilo, a odkar sem ga prepoznal, sem temu talentu zvest. Na tem takrat nisem delal načrtno, je pa pomagala ravno ta otroška neobremenjenost. Ta je danes zverižena med pritiske preambicioznih staršev, sam sistem in zahteve po nenehnem blestenju, da bodo ti otroci sploh prišli na želene srednje šole, končali faks in se šele nato, ko so uresničili vsa pričakovanja drugih, lotili svojih, ter se začeli spraševati, kaj bodo s svojim življenjem.

Spodbuda okolja h kreativnosti je to, da ni pričakovanj. Da si dovolimo svobodno izraziti osnovni del človeške izkušnje, da ustvarjamo, ne da bi nas ob tem skrbelo, kakšno oceno nam bodo dali za to.

Manjka otroške igrivosti, ta je zelo pomembna. Igrišče je prostor otroške demokracije. In ti prostori danes žal izginjajo. Zamenjujejo jih digitalna okolja, polna zasvojljivosti na steroidih. Jezen sem na Marka Zuckerberga, ker se moram zaradi njega prepirati s svojim otrokom in biti bolj zoprn starš, kot bi si želel. Sofio želim obvarovati pred tem, da jo posrka. Ne želim biti tehnopesimist, čeprav veliko predavam o pasteh sodobnih tehnologij, ampak da v tem tehnološkem divjem zahodu, ki smo mu priča, otroci ostanejo relativno nepoškodovani, moramo starši vlagati veliko truda.

Otroci potrebujejo otroštvo, možnost čudenja, odkrivanja, kaj kot človek si, kar je prepredeno z igro, svobodo in odsotnostjo pričakovanj. Moja psihoterapevtka pravi, da ima vedno več mladih, ki so samomorilni, depresivni, ker nenehno nekdo ždi in bdi nad vsako njihovo potezo. To je družba, ki smo jo ustvarili.

Kako torej to ravnotežje med pastmi in prednostmi digitalizacije lovite kot oče osnovnošolke, generacije, ki s tehnologijo odrašča?

Spodbuda okolja h kreativnosti je to, da ni pričakovanj. Da si dovolimo svobodno izraziti osnovni del človeške izkušnje, da ustvarjamo, ne da bi nas ob tem skrbelo, kakšno oceno nam bodo dali za to. Ocenjevanje otrok pri likovnem pouku ali glasbi se mi zdi v tem pogledu zgrešeno. Ko ti otrok pove, da je za nalogo ustvarjanja maske po Pablu Picassu dobil štirico, ker ni izdelal ušes … Picasso je bil Picasso ravno zato, ker je kršil te konvencije, ker je šel tako globoko vase, da je to spreminjal v nekaj novega, večnega in ustvarjalnega. Ta zvestoba sebi je težka valuta, ki pa ti jo že tako zgodaj pogojijo s tem, da moraš uresničiti pričakovanja nekoga drugega.

Težava sodobne digitalizacije pa je v tem, da zlorablja našo močno biološko preživetveno nagnjenost k temu, da se posnemamo in primerjamo. To je nekoč služilo temu, da so otroci posnemali starše in razvili za pleme koristne navade, da je pleme ostalo varno. Danes ta vzgib usmerjamo v vplivneže, superzvezdnike, pomembneže in pričakovanja najdemo tu. Mladi danes želijo skopirati uspeh, ki ga občudujejo pri nekomu drugemu. Vsak na svet pride kot unikat, ne kopija, kar izpuhti, če vsi želijo biti eno in isto. Ko je bil meni v šestem razredu vzornik Michael Jordan, nisem imel pojma, kakšno hišo ali avto ima. Vpogled smo imeli le v njegovo neverjetno igro. Sodobne tehnologije pa silijo v to enoličnost, kar je škoda, saj je med mladimi toliko potenciala.

Neusahljiva sreča in popolna življenja, ki jih gledamo na družbenih omrežjih, so postali nek ideal, ki pa je v resnici nedosegljiv, saj življenje niso samo vzponi. Zakaj si ustvarjamo takšne pritiske, da MORAMO biti ves čas srečni?

S tem sem se veliko ukvarjal v drugi knjigi Srečo, prosim. Po srditosti srednjega veka, temačnosti polaganja računov bogu in cerkvi, je za hip prišla osvežitev, zavejal je optimizem, kjer so v razsvetljenske ustave vpisali pravico ljudi, da so srečni. Nekje so šli celo tako daleč, da je to postala zahteva. Ko ljudje vidimo možnost in priložnost, si jo sami sebi lahko hitro spremenimo v zahtevo. Zato pod takim pritiskom tudi živimo. Prideš na Instagram, tam vidiš vse možnosti in priložnosti, ki ti jih vsi tisti, ki so neverjetno uspešni, pokažejo. V smislu glej, jaz sem isti kot ti, torej, ti nekaj zamujaš oz. počneš narobe. Čutiš pritisk in to postane zahteva po uspehu, po sreči.

Sreča z vsemi temi zahtevami in željami postane izmuzljiva stvar. Ko nekaj dosežeš, tvoji možgani želijo več dopamina, več dosežkov, potrditev in dokazov, da si dober. Ti pridejo v obliki srčkov, všečkov in to postane začaran krog. Dopaminske zanke delujejo tako, da smo vedno v pričakovanju nagrade. Ko srečo zamenjujemo z dopaminom, je to sreča kratkega daha, sintetična, laboratorijska in umetno ustvarjena.

Ko so v 70. letih pri laboratorijskih podganah odkrili dopaminski center za užitek, ki so ga podgane lahko prek elektrode spodbujale s pritiskom na gumb, so na ta gumb pritiskale do dvatisočkrat na uro in nehale skrbeti za svoje mladiče. Za tako obliko sreče hlastamo.

A sreča ni opoteča, sreča je pot. Ko se odločiš za svojo pot in si ji zvest, ne bo preprosto, moral boš uresničiti svoje poslanstvo. Ljudje smo narejeni, da preživimo, narava nas je naredila trpežne. Ustvarjeni pa smo zato, da živimo. In ko pot in trpežnost seštejemo, dobimo potrpežljivost. Ko boš na svoji poti potrpežljiv, boš srečen.

Glede na vaše izkušnje iz oglaševanja, so vam zanke in pasti sodobnih tehnologij, s katerimi ugrabljajo našo pozornost, predobro znane. Se kljub temu tudi vam kdaj zgodi, da vas posrkajo vase?

Se. Vse te platforme so najmočnejše tehnologije v zgodovini človeštva. Imajo moč, da vplivajo na naše misli in čustva, posledično na naše obnašanje. Po zadnjih izračunih človeštvo kolektivno na družbenih omrežjih preždi med sedem in deset milijard ur na dan. Algoritmi, ki so že na stopnji, da se sami učijo, imajo vsak dan največjo fokusno skupino, kako nas zasvojiti, prilepiti na zaslone. In proti temu se težko boriš. Zato podležemo.

V celičnem spominu našega palca je, da odklenemo telefon in buljimo vanj, še preden se tega sploh zares zavemo. Zato imam razne ukrepe, tudi Sofia se jih je zdaj že navadila. Pogosto imam zaslon nastavljen zgolj v črno-belo različico.

Starša sta bila gostinca, zato sem bil kot otrok pogosto sam in domišljijsko okolje mi je bilo vedno blizu.

To obstaja?

Ja! Ampak je malo skrito. Greš v nastavitve in poiščeš barvne filtre. Ta dražljajska moč je v črno-beli veliko manjša. Tudi ko imajo spletne trgovine razprodajo meni ljubih nenavadnih suknjičev, se zapravljanju izognem tako, da so pač vsi črno-beli – ne potrebujem! (smeh).

Po izkušnji z izgorelostjo sem izklopil tudi vsa službena obvestila, ki zahtevajo razpoložljivost in pozornost. Takšne – vsaj na začetku – telo obravnava kot smrtno grožnjo. Izklopljena imam obvestila družbenih omrežij, elektronske pošte, takrat sem blokiral tudi določene kličoče. Tudi SMS-sporočila vidim šele, ko jih grem sam pogledat. Kar Ivo sicer pogosto zelo spravlja ob živce, ker kdaj česa ne vidim pravočasno. Ampak to je dobro za moje duševno zdravje. Ko se naučimo vsaj malo upravljati s tehnologijami in ne dovolimo, da one sprehajajo nas, je občutek opolnomočenja res dober.

Med udeleženci poslovnih sestankov in poslušalci konferenc in predavanj VEDNO srečamo tudi takšne, ki niti med poslušanjem ne morejo odlepiti pogleda z zaslona svojega pametnega telefona, kar ni le nevljudno, ampak tudi neproduktivno. Je ta navidezna večopravilnost res lahko učinkovita?

To je še en mit, ki so nam ga prodali z demokratizacijo tehnologij vdora. Nobelov nagrajenec Daniel Kahneman pravi, da je večopravilnost smrt vsakega učinkovitega in ustvarjalnega procesa. Tudi med mojimi predavanji začnejo kmalu iz žepov vleči telefone, na srečo sicer večinoma zato, da fotografirajo misli in prebliske, ki jih je veliko. Zato smo z Mladinsko knjigo izdali tudi 365 mojih misli v obliki namiznega koledarja. Ko na začetku povem, da predavanje običajno traja uro in pol, marsikdo zavzdihne, ker se sliši veliko, na koncu pa povedo, da je minilo prehitro.

Seveda, čas je relativen, če je predavatelj zanimiv …

Drži. A tu in tam se zgodi, da komu nisi pisan na kožo. Predaval sem kadru ene večje gimnazije in eden od profesorjev je ves čas klikal po svojem računalniku. To klikanje me je resnično motilo, poleg tega so imeli še nekaj težav z ozvočenjem … Tako sem ustavil predavanje in mu zaukazal, naj neha klikati in pospravi računalnik. Bili so zaprepadeni, da sem to rekel in postavil mejo. In ko so profesorji na gimnaziji zgroženi, ko predavatelj postavi mejo, je še bolj očitno, kako smo jim vzeli avtoriteto, da sami takšnih mej dijakom ne morejo, pravzaprav več ne smejo postavljati.

S pametnimi telefoni in vsesplošno digitalizacijo smo res postali vedno priročno dosegljivi in nekako samoumevno je postalo, da smo se DOLŽNI oglasiti na telefon, če res ne gre, pa vsaj v doglednem času poklicati nazaj …

To je ta kolektivni refleks, ki temelji na posnemanju in primerjanju. Pred dvajsetimi leti, ko so družbena omrežja in el. sporočila začeli vdirati v naša življenja, je bilo to odlično za rast podjetij, katalizator poslovanja. Potem so prišli prvi vizionarji, kot sta Jobs in Musk, ki so promovirali brutalno različico karier in so bili priklopljeni 24 ur na dan. Prej v plemenu bi se primerjali s starešinami in razvili za pleme koristne navade, tu pa se primerjamo s superpomembneži, ki jih v digitalnem plemenu zamenjujemo za starešine. Tako smo razvili in ponotranjili pričakovanja, da moramo vsi delovati na tak način.

Jezen sem na Marka Zuckerberga, ker se moram zaradi njega prepirati s svojim otrokom in biti bolj zoprn starš, kot bi si želel.

Zame je bila pri tem izgorelost neverjetno koristna šola, da potegnem črto in delujem drugače. Na el. sporočila odgovarjam vsake dva ali tri dni in nikoli več jih ne začenjam z opravičilom za pozen odziv, ampak napišem: hvala za potrpežljivost. Tako v odnose vstopam bolj uravnoteženo. Mahatma Gandhi je povedal, da se nikar ne opravičujmo, ko imamo prav. Za naš energijski ustroj je nevzdržno, da bi bili vedno na razpolago, nismo bili narejeni za to in potrebujemo normalen čas zase. Zakaj bi se opravičeval za to, da nisem bil ob 23. uri na voljo za klic. Nehajmo s tem. In naučimo se postavljati meje.

Foto: Urša Premik

Na elektronsko pošto odgovarjam na dva ali tri dni in nikoli več jih ne začenjam z opravičilom za pozen odziv, ampak napišem - Hvala za potrpežljivost.

Obstaja torej upanje, da se bomo kolektivno spet naučili biti manj dostopni na daljavo in bolj prisotni tukaj in zdaj? Tudi v poslovnem svetu?

Obstaja! Ko o tem govorim na predavanjih, vidim, da se ljudje s tem poistovetijo in se jih prime. Mislim, da se je že zdaj zgodilo precej nekih premikov. Ti uspešni digitalni vizionarji so bili pogojeni z otroško izkušnjo, ki jo samozdravijo tako, da so popolni deloholiki, neprizanesljivi in to glamurizirajo kot vizionarstvo in genialnost.

Zdaj, ko vidimo, kaj se dogaja na Twitterju, kakšen vodja je Elon Musk in kakšen moraš biti, če želiš biti najbogatejši človek na svetu, se v teh podobah, ki smo jih tako idealizirali, začenjajo pojavljati razpoke. Tudi epidemija duševnih stisk, izgorelosti in podobnih preizkušenj za ogromno ljudi so še eno pomembno dleto, ki pritiska v te razpoke. In to pravzaprav pozdravljam, vidim, da se stvari obračajo na bolje. Tudi moj vsakodnevni prispevek na tem področju obrodi sadove. Pripomogla je ta izkušnja, da jaz vem, zakaj sem bil z deloholištvom, takšno zavzetostjo in nošenjem pritiskov tako zelo uspešen. Zakaj sem se samozdravil. Vsak ima iz otroštva nekaj, kar vlači s seboj, ker nihče od tam ne pride povsem nepoškodovan. Vsak je odgovoren do poškodovanega otroka v sebi, da ga celi na način, da ne prizadene ljudi okoli sebe. Če smo ustvarili gospodarski sistem, ki dela škodo ljudem, njihovemu duševnemu zdravju in naravi, je čas, da začnemo z mikrospremembami; s takšnimi se vse začne.

Ko sva že pri zdravljenju otroka v sebi. Sama opažam, da se te prtljage iz lastnega otroštva najbolj zavemo takrat, ko dobimo svoje otroke, ki nam nastavijo najboljše zrcalo …

Absolutno. Ko govorimo o travmi, ki je priljubljen termin na področju duševne rasti in zajema skupek stvari, ki so te zaznamovale, je ta lahko tako silovita, da je v krhkem otroškem ustroju nisi zmogel zdravo predelati. Pred nekaj dnevi sem med preklapljanjem med televizijskimi programi naletel na film, v katerem Dwayne Johnson – The Rock, igra nekoga, ki so ga v srednji šoli maltretirali in sošolcu na obletnici razlaga, kako se je s tem soočal. Tako, da je vse travme spravil v veliko kovinsko kroglo in jo potlačil globoko vase.

In takšno kovinsko kroglo vsak dan v sebi nosi marsikdo, verjetno kar vsak med nami. Starševstvo te spet povede v tvoje otroštvo, na način, da se spet vklopijo tvoji obrambni mehanizmi in hočeš svojega otroka zaščititi pred tistim, kar je tebe najbolj prizadelo. Če gremo še globlje, pravzaprav vidimo, da nas izbire, ki jih delamo v življenju, postavljajo v okolje, da razčistimo s to travmo iz otroštva. Recimo, moja osnovna travma je odsotnost staršev in nenehni pritisk gostilne, ki je od naše družine zahtevala veliko. Naučiš se nositi veliko odgovornosti, na voljo si gostom, zadovoljuješ pričakovanja, prenašaš veliko stresa … Zato je bilo meni tudi oglaševanje s svojim napornim delovanjem pisano na kožo. Podobno se mamina odsotnost zrcali v tem, da sem za partnerko izbral gledališko igralko, ki je ob večerih ni doma. In ko sem začel prepoznavati te vzorce, sem ugotovil, da me življenje sooča s tem, kar moram predelati. S tisto kroglo, ki jo moram izkopati iz sebe in jo pretopiti v neko žlahtnejšo kovino.

To nastavljanje ogledala je dobro, če znaš v njem uzreti svoje obrambne mehanizme in videti, kaj skozi življenje ponavljaš, pa te dela nesrečnega. To je pravzaprav osvoboditev tvojega potomca bremen, ki jih moraš znati pri sebi preprogramirati, da jih on in nato še njegovi otroci ne bodo nosili naprej. Ko greš odstirat to generacijsko travmo, te to lahko preplavi in prestraši. A se s tem spoprijemaš korak za korakom, kolikor zmoreš. Za neučakanost tudi pri delu na sebi ni prostora.

Veseli me, da se sodobna vzgoja ogromno ukvarja z otrokovimi dejanskimi čustvi, da delamo na tem, da svojih travm ne bi prenašali nanje. Bo pa zanimivo videti, kje bo naša generacija staršev naredila veliko napako, ker vsega zagotovo ne moremo narediti prav.

Zagotovo. Mislim, da če naredimo 50 odstotkov stvari prav, smo naredili veliko. To generacijo bo, oziroma jo že zaznamuje helokoptersko starševstvo s skrhanimi odnosi in velikimi pritiski. Mi smo morali biti »pridni«, poslušni, oni pa morajo biti uspešni, ocenjevani so na vsakem koraku.

A upor se že dogaja. Mislim, da kolapsu zdravstva zdaj sledi kolaps šolstva. Učitelji še nimajo možnosti, da bi šli v zasebne šole, kot to zdaj z zasebnimi praksami počnejo zdravniki. A učiteljev primanjkuje, tisti, ki so dobri in usposobljeni, so pod prevelikimi pritiski. Tudi preveč zaščitniški starši, ki jim grozijo z odvetniki, ne delajo usluge. To bodo nove travme naših otrok. Sem pa prepričan, da je za otroke vedno dobro, da se starši z njimi znamo pogovarjati. S tem, da jih naučimo, kaj pomeni odprt pogovor, da jim dejansko prisluhnemo in da smo jim vzor.

Preden sva se sestala, sem – kot se za svet poslovnih zmenkov spodobi – prečesala vaš LinkedIn profil in opazila, da ste z mesta kreativnega direktorja pri eni najuspešnejših oglaševalskih agencij odstopili le dva meseca, preden bi obeležili 20 let pri tem podjetju. 19 let in 10 mesecev. Ni(ste) človek, ki bi praznoval obletnice?

Odpoved pogodbe sem podpisal dan pred kovid karanteno. Ker sem bil manjši solastnik in eden od ključnih članov tako velikega podjetja, sem imel precej dolg izstopni rok. Ko si v vrtincu (pre)izkušnje, kot je izgorelost, je vsak dan v okolju, kjer sem prej sicer neizmerno užival, težak. Ne le zame, tudi za kolege, saj smo morali najti nove načine delovanja. Hvaležen sem za vse, kar sem tam lahko soustvaril in se naučil. A iskreno o tistih dveh mesecih do okrogle obletnice nisem razmišljal. Sicer pa, če prištejemo vse konce tedna in neprespane noči, ki jih pustiš v oglaševanju, mislim, da je 20 let že davno seštetih (smeh).

Prideš na Instagram, tam vidiš vse možnosti in priložnosti, ki ti jih vsi tisti, ki so neverjetno uspešni, pokažejo. V smislu glej, jaz sem isti kot ti, torej, ti nekaj zamujaš. Čutiš pritisk in to postane zahteva po uspehu, po sreči.

Na začetku najinega pogovora ste omenili, da je prva knjiga dočakala prevod v angleščino, čestitam! Drugo knjigo ste začeli pisati dobre tri mesece po izidu in velikem uspehu prve. Nočem ustvarjati pritiska – ampak – kako gre knjigi številka tri?

Tretja knjiga je napisana do polovice. Sem pa opazil, da si spet sam ustvarjam pritiske. Prva knjiga je bila najbolje prodajana knjiga leta 2020, druga knjiga je bila v 2022 druga najbolje prodajana in sem se ujel, da sem malo jezen nase, ker ni bila prva. Zalotil sem se, da se spet javlja tisti supermanov kompleks, ki ga moram krotiti. Če besedo rezultat preberemo nazaj, dobimo besedi tat in luzer. Zato moram paziti, da s postavljanjem previsokih zahtev na vsakem področju nisem tat svoje sreče. Ker če jih ne dosežem, se počutim kot luzer (smeh).

Zato se brez posebnih pričakovanj ukvarjam s knjigo v angleščini, pogovarjam se z agenti za predavanja v tujini. Prevajalec Josh Rocchio, ki že nekaj let živi v Sloveniji, je naredil impresivno delo s tem, da mu je mojo knjigo ob toliko besednih igrah sploh uspelo prevesti. Kakšne izpeljanke so mu gotovo povzročile resnejši glavobol. Priznam pa, da me je med branjem v angleščini navdal nek ponos, da je knjiga postala sporočilo, ki ima lahko globalno vrednost. Bom videl, kaj se z njo zgodi v tujini, se pa zavedam, da ne bo preprosto.

In če skleneva še z domačim odrom – se že veselite nastopa na Kongresu ADMA?

Zelo se veselim! Zadnji nastop na ADMA odru je bil res izjemna izkušnja, dobil sem stoječe ovacije in res sem bil ganjen. Na ADMI je občinstvo, ki ve, kaj sta stres, odgovornost in kako naporno je loviti ravnotežje med kariero, zagotavljanjem podpore vrhunskim direktorjem in med svojim zdravjem ter skrbjo za družino. V takšnem krogu mi je vedno v čast in veselje biti.