Ali veste, kakšna so pravila pozdravljanja in vikanja?

Na dan spregovorimo približno 30.000 besed: to so lahko pozdravi, vljudnostne fraze ali izrazi spoštovanja do drugih. Te besede pogosto lepšajo in blažijo medsebojne odnose.

Ksenija Benedetti

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Foto: Unsplash

Glas je način besednega sporočanja, s katerim dopolnjujemo vsebino besednih sporočil. Po njem spoznamo osebo, ne da bi jo videli, ugotovimo njeno starost, spol, razpoloženje, počutje. Glas lahko izraža samozavest, nervozo, žalost, veselje. Monotoni glasovi pa nas prej motijo, kot pomirijo. Večina svojega glasu na posnetkih ne prepozna in je začudena, ko ga prvič sliši. Zaradi vibriranja glasu v telesu slišimo svoj glas drugače. Melodija govora je način, kako glas dvigamo in spuščamo. Vključuje veliko informacij na vsebinski in odnosni ravni. Spremembe melodije govora so odvisne od vsebine. Ritem govora ima majhno sporočilno vrednost, toda nanj postanemo pozorni takoj, ko ni tak, kot pričakujemo.

Če smo pozorni na melodijo govora, lahko tudi po telefonu marsikaj izvemo, čeprav osebe ne vidimo. Ton in melodija govora pogosto povesta več, kot je nameraval povedati govorec. Pri hitrosti govora gre za to, ali je način govora hiter ali počasen v absolutnem smislu ali glede na običajno hitrost posameznikovega govorjenja.

V indoevropskih jezikih so ugotovili nihanje med 200 in 500 zlogi na minuto (govorjenje pod tema vrednostma ali nad njima je torej lahko izjemno počasno ali izjemno hitro). Približno 200 zlogov na minuto je dokaj počasno govorjenje, približno 350 zlogov na minuto povprečno hitro, približno 500 zlogov na minuto pa dokaj hitro. Francozi in Italijani v povprečju govorijo hitreje kot Nemci ali Slovenci. To je še posebej očitno pri sinhronizaciji filmov iz francoščine in italijanščine v nemščino, ko izvirni govor krepko zaostaja za tistim, ki bere prevod.

Pozdravljanje

Pozdrav je znamenje prijateljstva, pozornosti in spoštovanja. K pozdravljanju poleg stika z očmi spada tudi nasmeh, ki lahko dela čudeže. Pozdravljamo se z »dober dan, dobro jutro, dober večer, nasvidenje«. Te pozdrave uporabljamo vsak dan in so najprimernejši. Včasih so se pozdravljali z »bog daj«, toda to zveni danes arhaično in se redko uporablja. Med znanci in prijatelji se pozdravljamo z »zdravo, živijo« ali tudi »čao« (iz italijanske besede Ciao). Pozdrave izbirajmo tako, da bodo primerni okoliščinam: tistemu, ki ga pozdravljamo, in tudi nam.

Ko nas kdo pozdravi prvi, mu odzdravimo z enakim izrazom. Ljudje radi slišimo svoje ime, zato, ko nekoga, ki mu želimo nameniti več pozornosti, pozdravimo tudi z imenom: »Dober dan, gospod Lenarčič.« ali »Živijo, Andrej.« Pozdrav seveda niso le besede. Pomembni so tudi izraz na obrazu, pogled, celo roke in telo. Način pozdrava lahko kaže na zadržanost ali vznesenost tistega, ki pozdravlja. Če nas kdo pozdravi hladno in s kamnitim obrazom, najbrž z njim (trenutno) nimamo toplega odnosa.

Foto: Dejan Nikolič

Osnovna pravila pozdravljanja

Pogosto vodja pričakuje od mlajše sodelavke, da ga vika, on pa njo, kot bi bilo to samoumevno, tika. Vendar je treba vedeti, da velja načelo obojesmernosti: dva se obojesmerno vikata ali pa tikata.

- Mlajša oseba istega spola prva pozdravi starejšo osebo istega spola;

- Moški pozdravi žensko prvi, razen če ni veliko starejši od nje;

- Nižji po položaju prvi pozdravi višjega po položaju (kljub temu pa je znamenje spoštovanja do sodelavcev, ko nadrejeni prvi pozdravi podrejene in ne čaka, da bodo oni pozdravili prvi);

- Če srečamo mlajšega znanca z ženo, ga pozdravimo prvi, s tem izkažemo spoštovanje do žene;

- Vedno pozdravimo sostanovalce v bloku, če jih srečamo, na hodniku in v dvigalu pa tudi neznance;

- Oseba, ki vstopi v prostor, vedno pozdravi prva, ne glede na to, ali je višja ali nižja po funkciji;

- Moški so včasih ob pozdravu sneli klobuk, tako da so ga malce privzdignili s čela, danes pa klobuk le še redko kdo privzdigne, niti z gibom se tega več ne nakaže.

Dobro je vedeti, kdo naj pozdravi prvi. Odločitev o tem mora biti hitra, vendar sčasoma, ko to osvojimo, s tem nimamo težav. Ko dvomimo, ali pozdraviti ali ne, je bolje pozdraviti. Zunaj poslovnih in diplomatskih krogov so pravila manj uradna. Nikoli ne čakajmo na druge. Vedno prvi pozdravimo osebe, ki jih zagledamo: moške ali ženske, starejše ali mlajše. Časi, ko so starejši z nejevoljo zrli mlajšim v oči v pričakovanju, da jih bodo pozdravili, so mimo.

Ko smo v situaciji, ko ne vemo, koga bi morali predstaviti najprej, lahko uporabimo enakovredno predstavljanje in pri tem pokažemo z roko: »Valentin Hajdinjak, naš novi komercialist, Franc Mahne, direktor družbe.« Po seznanitvi si osebi sežeta v roke. Ko ni nikogar, ki bi seznanil neznance, se sami predstavimo drug drugemu. Sami se moramo recimo predstaviti, ko poslovno pridemo v podjetje, v katerem nas ne poznajo: »Pozdravljeni, dovolite, da se predstavim, sem ...« Lahko navedemo svojo funkcijo in ime podjetja, v katerem smo zaposleni. Pri predstavitvi razločno in primerno glasno povejmo ime in priimek (»Sem Aljaž Gosnar.«, ne »Sem Gosnar.«) ter funkcijo ali položaj (»Sem Azra Pandžič, direktorica podjetja.«). Če imamo doktorski ali magistrski naziv, tega pri samopredstavljanju ne uporabimo: »Sem Iztok Purič.«, ne: »Sem doktor Iztok Purič.«

Ženskih priimkov (Alenka Bratušek — Alenka Bratuškova) ne pregibamo, uporabljamo pa žensko obliko funkcije (ministrica, predsednica, županja, direktorica . . .). Gostiteljeva dolžnost je, da gostu predstavi druge navzoče. Na sestankih gostitelj na začetku pozdravi goste in se predstavi ter poimensko, glede na funkcijo, predstavi še sodelavce. To stori tudi gost, potem ko se zahvali za dobrodošlico. Vodja službe mora sodelavcem predstaviti na novo zaposlenega. Prav je, da ga popelje od pisarne do pisarne in ga seznani z drugimi sodelavci.

Na Japonskem je običajen pozdrav dolg, globok priklon namesto stiska roke. Povezan je z rituali in tabuji. Pravilno se priklonimo v pasu, hrbet in vrat ostaneta ravna, roke ob nogah drsijo proti kolenom, pogled pa je usmerjen v tla. Vendar Japonci v Evropi sprejmejo naše navade in se običajno ne priklanjajo.

Vikanje in tikanje

Nekateri direktorji, ki se s tajnicami tikajo, od njih v navzočnosti drugih zahtevajo, naj jih vikajo, to pa tudi ni primerno.

Z vikanjem izražamo spoštovanje do sogovornika in ustvarjamo distanco. Na začetku bi morali načeloma vikati vse ljudi, ki jih srečujemo na delovnem mestu, v uradnih okoliščinah in drugje (banki, v uradih, trgovinah, restavracijah), in ki jih ne poznamo. Včasih, še ne tako daleč nazaj, se je starše vikalo, včasih celo onikalo. Onikanje se ne uporablja več, tikanje pa je pogostejše, kot je bilo. Vse več ljudi se tika, predvsem mladih, pogosto kar spontano. Sošolci, športniki, člani planinskega društva, tečajniki se pogosto takoj po prvem srečanju tikajo, ne da bi o tem izgubljali kaj dosti besed.

Tikanje je izraz bližine, ne le sorodstvenih vezi. Nanj načeloma preidemo po daljšem znanstvu na predlog višjega po položaju, starejše osebe ali ženske. Če osebo poznamo še iz mladosti, se tikanje ohrani tudi pozneje. Na višini nad 1000 metrov naj bi se vsi tikali. Kaj pa, ko se vrnemo v dolino? Če se s kom začnemo tikati, bi bilo čudno, da bi se začeli spet vikati.

Nekateri direktorji, ki se s tajnicami tikajo, od njih v navzočnosti drugih zahtevajo, naj jih vikajo, to pa tudi ni primerno. Če se vodja in podrejeni tikata, se je pred zunanjimi obiskovalci bolje le izogniti tikanju tako, da namesto neposrednega naslavljanja uporabimo tretjo osebo (namesto: »Kaj boš spil?« rečemo recimo: »Kaj bo spil pa predsednik?«). Pogosto vodja pričakuje od mlajše sodelavke, da ga vika, on pa njo, kot bi bilo to samoumevno, tika. Vendar je treba vedeti, da velja načelo obojesmernosti: dva se obojesmerno vikata ali pa tikata.

Neprimerno je, če si kdo zaradi svojega položaja dovoli tikati kogarkoli, ne da bi se prej o tem skupaj dogovorila. Zato tudi mlajši, ko pridejo v novo delovno okolje, ne smejo dovoliti, da jih starejši samodejno tikajo. To je treba pojasniti ob prvem komuniciranju, drugače je prepozno.

Kako se odzvati, ko pozabimo imena

Pri predstavljanju si je včasih težko zapomniti imena. Neprimerno je, da osebo imenujemo z napačnim imenom in priimkom ali da njegovo ime in priimek napačno naglašamo. Zapomniti si imena sogovornikov ni tako lahka naloga, zlasti ko se znajdemo v družbi 10 ali več sogovornikov. Če si imena prvič ne zapomnimo, lahko novega znanca prosimo, naj ponovi ime, vendar to storimo le enkrat.

Najprimerneje je, da stopimo do njega in rečemo: »Oprostite, pri predstavljanju si nisem zapomnil vašega imena. Ali ga lahko, prosim, ponovite?« Če ime ponovno pozabimo, ga moramo izvedeti drugače. Pogovarjamo se seveda lahko tudi brez imen. Francozi se z besedami madame in monsieur tudi brez uporabe sogovornikovega imena dobro znajdejo v družbi. Ko seznanjamo veliko oseb hkrati, se zaradi praktičnosti ni treba rokovati. Zadostuje, da novemu znancu pogledamo v oči in se malce priklonimo. Lahko pa ravnamo tudi drugače, in sicer tako, da v zasebni družbi povemo svoje ime vsem skupaj, nato pa pristopimo k vsaki osebi in jo pozdravimo s stiskom roke ali brez njega, glede na to, kakšen je običaj v teh krogih. V poslovnem svetu pa pristopimo k vsaki osebi in vsakokrat povemo svoje ime.

Pasica: Besedilo je bilo izvorno objavljeno v knjigi »Protokol, simfonija forme« avtorice Ksenije Benedetti. Knjigo lahko kupite tudi v spletni knjigarni Planeta GV.