Intervju

Alen Kobilica: Sem popoln optimist, obožujem in ljubim to življenje!

Svetovno znani model, idejni vodja in ustanovitelj centra Vidim cilj, podjetnik, lastnik modne agencije … Vse to je Alen Kobilica. In še več. Je človek z velikim Č, ki podira tabuje, saj pomaga in združuje posameznike z različnimi razvojnimi specifikami. Pred sedmimi leti je izgubil vid, vendar je ostal optimist. »To je le moje trenutno zdravstveno stanje,« pravi. Ljubi življenje in uživa vsak trenutek.

Alen Kobilica

Foto: arhiv intervjuvanca

Začniva z vašim centrom Vidim cilj. Gre za center slepih in slabovidnih športnikov, njegov idejni vodja ste prav vi. Od kod sploh ideja za tovrstni center? Še pred nekaj leti je namreč veljalo, da slepi in slabovidni ne zmorejo doseči takšnih ciljev, kot jih lahko dosežemo mi, ki živimo v vidnem svetu.

Center Vidim cilj je bil sprva res namenjen slepim in slabovidnim. Vendar so se nam potem pridružili še ljudje z drugimi razvojnimi specifikami, kot so paraplegiki, osebe s cerebralno paralizo, avtisti, hiperaktivni posamezniki, amputiranci ... V centru je danes tako že več kot sto otrok, ponujamo pa jim različne aktivnosti - plavanje, kolesarjenje in smučanje. Do ideje sem prišel na eni izmed tekem na evropskem prvenstvu v plavanju, kjer sem bil edini tekmovalec v moji kategoriji, ki sem dosegel to plavalno normo. Druge države so imele več uspešnih slepih in slabovidnih tekmovalcev. Spoznal sem, da se nekatere države usmerjeno ukvarjajo z različnimi razvojnimi specifikami in da imajo za to tudi posebne centre. Ker sem precej trmast, sem idejo, ki se mi je takrat porodila, izpeljal do konca. Čeprav so mi že takrat nekateri dejali, češ to smo že poskusili, rajši pusti. A nisem odnehal in tako sem leta 2011 ustanovil center Vidim cilj.

Sem človek mnogoterih radosti in to me morda na določen način tudi »rešuje«. Izgubil sem vid, dobil pa sem druge, nove izzive. In v teh skušam biti najboljši, vsak dan!

Še drži mit, da slepi in slabovidni ne morejo doseči vsega, kar lahko dosežemo mi, ki živimo v »vidnem svetu«, tudi kar se tiče izobraževanja, službe in športa? Se je ta mit z vašim centrom podrl?

Slepi in slabovidni še vedno ne moremo početi vsega tistega, kar počnete vi, ki vidite. Nisem še slišal, da bi slep človek vozil letalo ali pa taksi. Vsaj za zdaj še ne, morda takrat, ko bodo samovozeči avtomobili del naše realnosti. Sicer pa takrat ne bodo več potrebni. (smeh) Slepi in slabovidni imajo drugačne sposobnosti, kot tisti, ki vidijo. So namreč bolje osredotočeni na določeno stvar. Tisti, ki vidijo, pa imajo en kup motečih dejavnikov iz okolice. Nekdo, ki ne vidi, je lahko skoncentriran na določeno stvar in jo lahko dela zelo profesionalno. Skratka, slepi imajo samo drugačne sposobnosti, ki pa jih je treba le izkoristiti.

Kako doživljate svet, kot ga vidimo mi? Se je v tem času, odkar ste izgubili vid, vaše življenje spremenilo tako, da več časa povečate sebi? Šport, kot vem, je bil ves čas del vašega zasebnega življenja.

Recimo, da se je to spremenilo, jasno, saj vidni del obsega okoli 70 odstotkov našega možganskega procesorja, večino informacij dobimo prek vida. Vsa naša čutila dejansko malo spijo oziroma so na »off mode«. In, ko izgubiš vid, ta čutila zaživijo in svet okoli sebe začneš dojemati drugače. Dotik in vonj sta zelo pomembna, sluh pa je včasih celo preveč moteč. V manjših prostorih, na primer, včasih slišim preveč. Enostavno se moraš skoncentrirati na tisto osebo, s katero se pogovarjaš. Na primer, mene je zdaj motilo, vas pa verjetno ne, ker sem zadaj za nama slišal klepet. (smeh)

Javnost vas pozna kot vir navdiha za doseganje ciljev, želja in zmožnosti. Ste tudi vi na določen, morda celo precej boleč način, ko ste izgubili vid, doživeli osebno rast? 

Kar se tiče osebne rasti, lahko zatrdim, da imam to srečo ali zavest, da že celo življenje osebnostno rastem. In, če v tistem trenutku, ko se mi je to zgodilo, ne bi bil tako fizično kot tudi psihično močan, se danes tukaj verjetno ne bi pogovarjala.

Niste nikoli obupali?

Ne! Sem popoln optimist, obožujem in ljubim to življenje. Ljubim in ga živim s strastjo. 

Kaj svetujete tistim, ki so imeli podobno izkušnjo, kot vi? Kako naj se s tem soočijo?

Če smo zelo iskreni, je to zelo individualna stvar. Ni enega ali enotnega pravila. To je tako, kot pri športu. Jaz, na primer bom za končni cilj potreboval drugačen trening, kot ga bo potreboval nekdo drug. In različne stvari različno vplivajo na druge ljudi. Verjetno sem imel srečo, da sem se s tem pozitivizmom rodil, medtem ko je nekdo drug, ki ima »vse, kar potrebuje«, še vedno nesrečen. Res pa je, da so nekateri posamezniki malo na meji. In te ljudje se da dvigniti in navdihniti.

In prav to zdaj počnete, torej širite pozitivno razmišljanje.

Ja, predvsem za takšne ljudi. Ugotovil sem namreč, da s svojimi dejavnostmi ne vplivam samo na ljudi, ki imajo določene razvojne specifike, temveč tudi na druge, s katerimi »ni prav nič narobe«. Da se morda začnejo malo bolj spraševati o smislu življenja, živeti ta trenutek, da zbudim njihovo strast.

Ste že prej živeli vsak trenutek ali ste to začeli šele zdaj?

Zelo iskreno bom povedal: ljudje radi slišijo, češ, potem ko se mu je nekaj zgodilo, je postal popolnoma drug človek. To ni res, vsaj sam ne opazim tega. Morda moja okolica to drugače zaznava, ampak jaz sem človek mnogoterih radosti in to me morda na neki način tudi »rešuje«. Izgubil sem vid, dobil pa sem druge, nove izzive. In v teh skušam biti najboljši, vsak dan. Ampak tudi pred tem sem živel »na polno«.

Priznam, da imam pred ljudmi, ki živijo v temi, strahospoštovanje. Ne želim namreč, da bi med pogovorom slepega oziroma slabovidnega morda užalila, izbiram prave besede in tudi tokrat jih. In, če do zdaj nisem zmogla pogleda v oči, tokrat čutim, da vam lahko. Vem, da tega ne vidite, pa vendarle, ali to občutite, morda celo večkrat, ko vas mediji sprašujemo o vaši izgubi vida? Ali vi čutite iskrenost, ko vas sprašujemo, kako je, ko vstopiš v svet teme?

O tej vaši težavi vam predlagam, da se posvetujete s psihologom. (smeh) Čutim to iskrenost in moram reči, da je moja največja zmaga, da se okolica z menoj ne pogovarja, kot z nekom, ki ima neko trenutno posebnost, ampak me dojema kot sebi enakega oziroma povsem normalno. To, da ljudje okoli mene povsem pozabijo na to, da ne vidim, je moj osebni uspeh. Jaz počnem vse stvari tako, kot običajno.

Vam gremo mediji na živce, ko vas sprašujemo samo o tem?

Ne, ker je po mojem mnenju dobro, da se o tem govori. In to na glas!

Je biti slep še vedno tabu tema?

Ne, zame ne. Jaz sicer ne uporabljam izraza slep, ampak to, da trenutno ne vidim. Določenim besedam ne želim dajati moči. Vid sem izgubil pred sedmimi leti in takrat so mi zdravniki govorili, da bom v treh mesecih videl bolje kot kadarkoli prej, a se to ni zgodilo. Zdravniki zdaj pravijo, da te stvari potrebujejo več časa. Še pa vedno trdim, da je moč univerzuma neskončna. Ampak tudi tehnologija in znanost sta že napredovala … Tako se širi znanje na področju matičnih celic, na področju tehnologije pa je zaznati velik napredek z nanomateriali, ko imajo ljudje že vgrajene v oči … Ampak pogoj je, da si sedem let v življenju videl, da se je razvil optični korteks.

Koliko ljudi imate okoli sebe pri vseh teh aktivnostih, ki jih počnete?

Okoli mene je kar nekaj ljudi. Že to, da grem na trening, zahteva vsaj dve osebi - eden pride pome, z drugim opravim trening, včasih je ena oseba v obeh vlogah. Res je, če bi bil brez vseh teh ljudi, bi bilo verjetno življenje bolj pusto in težje. Kar se tiče podjetja Organika Plus, bolj poznano po ekoloških rastlinskih sladoledih Indy & Pippa (www.facebook.com/IndyPippa), ki sem ga soustanovil leta 2009, pa ima vsak svojo vlogo v podjetju. Jaz v podjetju počnem tisto, kar lahko, na primer komuniciram prek telefona tako s poslovnimi partnerji kot tudi s tujino. Seveda pa sem idealen za »blind tasting« (angl. slepo testiranje) naših izdelkov (smeh). Veste, življenje je kratko in treba je uživati v vsakem trenutku!


Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije