Jesenski posvet ADMA 2017 - vabilo

ODNOSI IN KOMUNIKACIJA Objavljeno: 21.08.2017

Edvard Kadič Kakšno moč ima neverbalna komunikacija

Kakšno moč ima neverbalna komunikacija


Pred nekaj dnevi, pri nas doma: 

»Kaj ste imeli danes v šoli za kosilo?«
»Juho, meso, krompir in limonino pito.«
»Je bilo dobro?«
»Je.«
Vprašanje o tem, ali je bilo dobro, je kaj hitro postalo kar malo odveč. Hčerino kremženje ob omembi limonine pite je bilo čisto preveč zgovorno. (povzetek)

Ste kdaj pomislili, kolikokrat se vam to zgodi čez dan? Ko na primer na vprašanje: »Kako si?« dobimo odgovor: »Dobro« in je odgovorov oziroma bolje rečeno, podpomenov tega odgovora toliko, kot je ljudi, ki jih na takšen način nagovorimo. Pravo vprašanje je, čemu pravzaprav verjamemo? Besedam, glasu ali izrazom na obrazu?

Verjetno bi imel marsikdo med nami kar nekaj težav pri odločitvi. Predvsem bi tehtali, ali gre za glas ali izraze na obrazu (telesu). Velika večina pa bi se strinjala, da sam pomen besede »dobro« ni tisto, kar iščemo.

O vlogi neverbalne komunikacije


A pojdimo tokrat še nekaj korakov dlje. Na splošno namreč več ali manj vemo, da komunikacijo med ljudmi delimo na besedno (verbalno) in nebesedno (neverbalno). Glede na uvodni pogovor, k slednji sodita uporaba glasu in uporaba telesa. Vendar pa sta vloga in obseg neverbalne komunikacije bistveno večja. Kaj pa svet vonjev? Dotika? Popularizacija kuhanja v zadnjem času? Pa svet barv, mode, arhitekture? Pa dejstvo, da moderni zvezdniki na glasbenem področju danes dajejo bistveno več poudarka vizualnim učinkom, ki spremljajo glasbo kot pa na osamitev glasbe v želji, da se bo poslušalca dotaknila le skozi sluh in ne tudi skozi druga čutila?

Prav omenjeno dejstvo, da je vedno manj pomembno, kaj točno povemo, in vedno bolj, kako to povemo, se v podjetjih na neki način ves čas ukvarja predvsem oddelek trženja. Če imamo še tako vrhunsko storitev ali izdelek, pa tega ne znamo predstaviti na primeren način, bo šlo izjemno veliko denarja in tudi usod ljudi, projektov in smeri razvoja preprosto mimo nas.

Kaj pa če smo ta »izdelek« ali »storitev« mi sami? Saj smo na neki način tako ali tako to ves čas. S tem ne mislim nič slabega. V mislih imam predvsem naše odnose z okolico. V kontekstu tega zapisa seveda v poslovnem okolju. V vlogi vodje, člana ekipe, nadrejenega, podrejenega … ni pomembno. Naša naloga je, da svoje ideje, zahteve, predloge ipd. primerno predstavimo. Če seveda želimo, da bodo padli na plodna tla.

Govorico telesa moramo znati razumeti


Evolucija in naš tehnološki razvoj sta skozi čas na področju neverbalne komunikacije v ospredje postavila predvsem vizualne vtise. Sledi jim spremljanje zvoka ter dotik, nekoliko bolj v ozadju pa sta vonj in okus. To seveda ne pomeni, da slednja nista pomembna, le njuna vloga pri omenjeni komunikaciji je nekoliko manjša. Saj ste že imeli opravka s sodelavcem, ki se je ravno najedel čebule? Če ima še tako dobre ideje, bodo težje prišle do vas prav zaradi vonja, ki mu boste (izjemoma) začeli posvečati precej pozornosti.

A ostanimo tokrat pri največjem delu neverbalne komunikacije, govorici telesa. Razumevanje le-te je namreč zelo pomembno. Primer so lahko zaposleni, ki morajo biti sposobni prepoznati neizgovorjene signale, na primer pri pogajanjih za pogodbo ali pa pri zaposlovanju novih kadrov. A ni le službeno okolje tisto, kjer nam razumevanje govorice telesa lahko pomaga.

Kaj pa odnosi med partnerjema doma? Verjetno se vsi strinjamo, da bi marsikateri zakon lahko šel v drugačno smer, če bi bil denimo mož malo bolj pozoren na ženine signale in se ne bi znašel nekega lepega dne v situaciji, ko je »žena kar naenkrat spakirala in odšla. Pa tako lepo nama je bilo«. Jima je bilo res tako lepo?

Govorica telesa neposredno izraža polje čustev. Del v možganih, kjer domujejo čustva (t. i. limbični sistem), prek telesa sporoča občutja sogovornikov, glede na osrednje sporočilo pogovora. V primerih, ko sporočilo in počutje sogovornika nista skladna, nas je evolucija naučila, da je varneje zaupati sporočilom telesa.

Prav varnost pa je za človeka izjemno pomemben vidik. Tako pomemben, da enostavno ne moremo kar tako mimo. Človek namreč v primeru nevarnosti uporablja tri glavne strategije. Najprej zmrzne, potem pobegne in če še to ni dovolj, se začne boriti (za svoje življenje oziroma svoje ideje).

Ko zmrznemo …

A kako nam razumevanje omenjenih treh strategij preživetja lahko pomaga, da bomo pri naši komunikaciji boljši?
Prva od njih, to je zmrznitev, nam v primeru nevarnosti omogoči predvsem čas, da v miru premislimo situacijo. To lahko opazimo pri osebi, ki med našim spraševanjem o okoliščinah, ki so pripeljale do zapleta pri projektu, nenadoma »zamrzne« obrazne mišice, telo postane togo, zagleda se nekam v daljavo …, potem pa se prime za glavo, hitro obrne in odhiti v svojo pisarno pregledat staro elektronsko pošto.

Druga oblika te iste strategije je poskus postati neviden. Ko se šef med sestankom ujezi in »pade ven«, bomo kaj hitro opazili, kako se ljudje delajo »manjše«, »nevidne« oziroma manj opazne. Rahlo se zgrbimo in potegnemo skupaj, v stolu zdrsnemo rahlo navzdol in podobno.

… in ko pobegnemo

Če zmrznitev ne daje ustreznih rezultatov, imamo v svoji naravni dediščini na voljo naslednjo strategijo, ki se imenuje beg. Seveda jo v današnjem modernem svetu ravno ne ucvremo ven iz pisarne, potem ko naše počasno drsenje pod mizo ni delovalo in nas je šef vseeno pozval, naj mu z argumenti pojasnimo izgubo, ki je nastala pri projektu.

Zato smo razvili precej bolj prefinjene načine. Mogoče niso tako očitni, delujejo pa z istim ciljem. Preprečiti želimo stik ali pa se vsaj primerno oddaljiti od osebe, ki je ne maramo oziroma menimo, da nam predstavlja grožnjo.

Rahlo se obrnemo stran od takšne osebe, izogibamo se očesnemu stiku, z rokami si manemo oči ipd. Nekatere dejavnosti pa so še bolj očitne. Odmaknemo se od mize, nagnemo se stran, med nas in sogovorca postavljamo različne predmete (torbe, mape ipd.), noge (stopala) obrnemo proti izhodu iz prostora ipd.

Prav to strategijo lahko zelo nazorno spremljamo pri npr. poslovnih pogajanjih ali letnih razgovorih. Ko stranka sliši neprivlačno ponudbo, se denimo s telesom rahlo odmakne od mize ali zgolj dvigne glavo. Enako pogosto bo storil tudi zaposleni, ko mu bo vodja na letnem razgovoru pojasnil, kaj bi bilo dobro v prihodnjem obdobju spremeniti oziroma izboljšati.


In boj!

Tretja oblika človeške strategije preživetja pa je boj. Ko človek po zmrznjenju in bežanju ugotovi, da vse skupaj ne daje ustreznih rezultatov, uporabi še zadnjo razpoložljivo strategijo - boj.

V današnjem času je seveda veliko manj fizičnega nasilja, kot ga je bilo verjetno v preteklosti. Danes najbolj znana oblika agresije je pravzaprav prepričevanje za vsako ceno. Jezni izrazi na obrazu, žuganje, uporaba kazalca, zavzemanje prostora itd., so le del arzenala, ki ga uporabljamo pri tem. Ko se bo temperatura pogovora dvigovala, bomo lahko opazili zoženje oči, posušene ustnice, stisnjene pesti pod prekrižanimi rokami na prsih, nagib zgornjega dela telesa rahlo naprej ali agresivno zavzemanje prostora oziroma občasno celo vdor v intimni prostor sogovornika.

Če nekoliko povzamem zgoraj povedano, je spremljanje in razumevanje govorice telesa samo po sebi zelo pomembno. Ima izjemno veliko moč pri ustvarjanju in vzdrževanju naših odnosov s svetom. Z njeno pomočjo se bomo bolje povezali z drugimi, jih bolje razumeli in ne nazadnje bomo tudi mi bolje razumljeni pri njih. Prav tako bomo z njeno uporabo veliko lažje povečali obseg svojega posla. Pravočasno prilagajanje reakcijam nasprotne strani in posledično boljše razumevanje meja dela je seveda še kako dobrodošlo. Razumevanje razvoja dogodkov proti konfliktom in njihovo hitro, pametno in učinkovito razreševanje se vedno konča na vrhu seznama zaželenih veščin dobrih vodij in podjetnikov.

Za konec pa naj omenim še vsaj en pomemben vidik, ki prek uporabe neverbalne komunikacije v očeh opazovalcev zažari ali pa ugasne. Gre za izražanje naše samozavesti. Gre za to, kako nas ljudje vidijo in kakšne zaključke si ustvarjajo glede tega. Gre za to, kako se držimo, gibljemo, zavzemamo prostor. Si ljudje, glede na videno, želijo biti z nami v stiku ali ne?

Verjetno ste že slišali za ta moj izrek, ki ga vztrajno ponavljam vsepovsod in pri tem na tihem upam, da se bo prijel predvsem globoko v mislih mlajših generacij. Predvsem tistih, ki se še vedno naravno »kremžijo« pri raznih limoninih pitah.

»Če se držiš kot limona, tudi razmišljaš kot limona.
Če razmišljaš kot limona, se tudi držiš kot limona.«

Ljudje to »kislost« še kako hitro opazimo. Je to res tisto, kar želimo sporočiti drugim?


Edvard Kadič je strokovnjak za komunikacijo in osebnostni razvoj, direktor Zavoda za napredne študije Delta ter avtor več knjig. Med njegove stranke pa se uvrščajo tako posamezniki, mala in velika podjetja, javne ustanove ter Državni zbor Republike Slovenije.

 

OCENI ČLANEK

3.7 Št. glasov: 3

POVEJ SVOJE MNENJE

Bodite prvi in dodajte svoje mnenje